|
May 22
|
” …Pogledam skozi okno in vidim oblačno nebo, dva velika divja kostanja pred našo hišo se nemirno upirata vetru. Eh, dež bo spet, si rečem. Odprem okno, globok vdih in izdih, shit, hladno je. Kaj naj naredim?
Pogledam N900 in koledar, seans danes nimam. Pomislim na Akademijo, kdaj imam seminar? Aha, čez par tednov. Ni panike. Ufff, nekje globoko v sebi si oddahnem; tudi danes se lahko posvetim samo sebi. Hčerkica je v vrtcu, ženikica v skužbi. Sam bom do petih popoldne.
Boleče noge od prejšnjega treninga me počasi odnesejo do dnevne sobe, pogledam Eurosport, kolesarstva še ni na sporedu. Odjugam se do hladilnika, ga odprem in nekaj časa bulim vanj in zaprem. Lačen sem. Kaj? Na koncu si privoščim sadje: jabolko, pomarančo, malo banane, cimet, malo jogurta in mareličnega soka. Njam njam. Sveža energija.
Zaženem HP dlančnik in nato laptop, preverim emaile. Preverim, če je na Podpornem centru Akademije TCT kakšna nova objava, vprašanje, malce posurfam po bicikl.com forumu. Ignoriram telefonske klice, bodo že poklicali še enkrat, si rečem. Potem pogledam, kaj naj bi danes treniral, glede na program za priprave na triatlon. Uffa, dva treninga, plavanje in tek. Težka bo, pomislim: not even in my dreams.
Končno spustim v zavest vedno prisotno misel: ontologija zavesti. Problem, s katerim se ubadam že pribl. zadnje leto, tako ali drugače. Profesor me v bistvu podpira, niti z besedico pa me ne usmeri v eno ali drugo smer. Shit. Očitno ve, kaj dela. Heh.
Kaj naj naredim? Kako naj v akademskem eseju na znanstven način razložim nekaj, kar niti pravi znanstveniki (psihologija ni znanost, zame) ne zmorejo?! Kako naj predstavim ortodoksni psihološki srenji neverjetne rezultate iz seans transpersonalne psihoterapije; je sploh možno?!
Vse se vrti okrog ontologije zavesti. Zavest, nedokazljiva, a vseeno neizbežno prisotna. Freud, zelenec iz Viktorjanske Avstrije, bi se ob tem pokakal v hlačke in pokadil par deset zajemnih pip tobaka; Jung bi skomignil z rameni; Maslow bi me usmerik k mistikom; Grof prav tako, verjetno: kvantni fiziki se nanjo opirajo le od daleč: Stapp, briliantni fizik, se ji elegantno izogne in sledi Jamesu Williams (…misli same so mislec…); neurobiologi se izmikajo in za zavest krivijo proteine v možganih; Hameroff, spretni retorik in izjemni mislec, jo opiše kot produkt integracije neurobiologije ter kvantne mehanike. Ampak!
Ampak. Kaj zavest zares je, in kdo se pravzaprav zaveda misli, tega ne pove nihče. Kako razližiti t.i. dis-lociranost zavesti oz. njen obstoj onstran materije v možganih (delo Iana Stevensona)? Uffaaaa!
Ontologija zavesti? Ne, hvala, pravi znanost.
Kako naj potem ena mala ribica adekvatno razloži, kako je možno, da se lahko v seansah v trenutku, takoj, trajno, spremeni dojemanje sebe, drugih in sveta?! Da je možno v trenutku trajno odpraviti posledice hudih travm, kot so spolne zlorabe, fizično nasilje itd..?
Kaj, če ne zavest, absolutna zavest, vse to omogoči!? Uffffaaaa. In kako naj to vsaj približno razumno prenesem na akademski način?!
Hagelin to naredi suvereno: zanj je vsega krivo t.i. Enotno polje. Moderna teorija Enotnega polja (Super String Theory), v primerjavi s katero je celo kvantna mehanika kot recept za pasulj. Ampak tudi on ne pove oz. razloži kako je mogoče preskočiti iz “objektivne” realnosti Planck nivoja (1 na minus 34 potenco milimetra) na “subjektivnost” človeške zavesti. Ne vem, enostavno ne vem. What the hell?!
Ontologija zavesti. Kaj mi je treba tega?!
Laptop flopnem skupaj, naj gre v standby. Še enkrat pogledam skozi okno, pričelo je rositi. Ja, in kaj potem!! se oglasi upornik v meni.
Oblečem se, nadenem Polar merilec srčnega utripa, GPS sprejemnik/oddajnik, uro, obujem in grem ven. Malce rosi. Kam naj grem? Eh, kamor koli, noge bodo same tekle, si odgovorim.
Grem in parkiram tam naprej od novega gasilskega doma, se malce razgibam, prižgem GPS, da čim prej najde signal in potem akcija. Namen: 10km, počasi, s hitrostjo pribl 10km/h. Torej slaba urica teka.
Tek je zame popolni in čisti užitek. Ne vem, morda zaradi endorfinov, ki jih možgani sproščajo zaradi bolečin pri teku. Med tekom, ne glede na okoliščine, dež, kamione, avte, druge tekače in tekačice, dobesedno letim. Moja duša je svobodna. zavest, prav tista ista zavest, ki znanosti predstavlja tako uganko, in meni trpljenje pri študiju, me ponese visoko visoko. Včasih se zgodi, da sploh ne čutim telesa, vse je eno, divjanje srca in planje krvi po žilah mi je v takih trenutkih povsem tuje. Popolna svoboda, nenavezanost, širina, zavedanje vsega, povsod, vedno, za vedno. Ha! Ko bi lahko v to stanje vstopil kadarkoli, kjerkoli!
Med tekom se dvakrat močno ulije, povsem sem moker. Še adidaske so premočene. Jaz (hmm…kdo točno?!) pa letim, letim……in tako pritečem do avta, fizično utrujen, duševno svoboden. Avto me popelje do doma, odčofljam po stopnicah direktno pod tuš.
Potem zopet za laptop. Ontologija zavesti. Prime me gromski smeh, smejim se samemu sebi in omejenosti znanosti in mojim poskusom opredelitve nečesa, kar se sploh ne da. Še dobro, da je moj profesor transpersonalist, si mislim. Bo že razumel.
Pozabim na študij, popijem regeneracijski napitek in prižgem Eurosport. Kolesarstvo. Yiiihaaa!
Pogledam na uro in komaj čakam, da ženkica pripelje Lariko. Sonček moj mali. Ob njej pozabim na vse bedarije o akademskih razlagah ontologije zavesti. Pred seboj imam namreč živi dokaz istočasnega izvora in rezultata zavesti: čista spontanost in ljubezen.”
Pripravljam se na triatlon, po programu enega najbolj priznanih trenerjev v ZDA. Cilj: ironman čez leto, dve v Austriji. Za nepoučene: triatlon je vzdržljivostni šport, sestavljen iz zaporednih etap plavanja, kolesarjenja in teka. Ironman zajema 3.8km plavanja, 186km kolesarjenja in 42km teka. Rad kolesarim, že od nekdaj rad tečem in voda me pomirja. Triatlon je torej zame logični naslednji korak. 
Novi komentarji