Blog - Edmond Cigale

” …Pogledam skozi okno in vidim oblačno nebo, dva velika divja kostanja pred našo hišo se nemirno upirata vetru. Eh, dež bo spet, si rečem. Odprem okno, globok vdih in izdih, shit, hladno je. Kaj naj naredim?

Pogledam N900 in koledar, seans danes nimam. Pomislim na Akademijo, kdaj imam seminar? Aha, čez par tednov. Ni panike. Ufff, nekje globoko v sebi si oddahnem; tudi danes se lahko posvetim samo sebi. Hčerkica je v vrtcu, ženikica v skužbi. Sam bom do petih popoldne.

Boleče noge od prejšnjega treninga me počasi odnesejo do dnevne sobe, pogledam Eurosport, kolesarstva še ni na sporedu. Odjugam se do hladilnika, ga odprem in nekaj časa bulim vanj in zaprem. Lačen sem. Kaj? Na koncu si privoščim sadje: jabolko, pomarančo, malo banane, cimet, malo jogurta in mareličnega soka. Njam njam. Sveža energija.

Zaženem HP dlančnik in nato laptop, preverim emaile. Preverim, če je na Podpornem centru Akademije TCT kakšna nova objava, vprašanje, malce posurfam po bicikl.com forumu. Ignoriram telefonske klice, bodo že poklicali še enkrat, si rečem.  Potem pogledam, kaj naj bi danes treniral, glede na program za priprave na triatlon. Uffa, dva treninga, plavanje in tek. Težka bo, pomislim: not even in my dreams.

Končno spustim v zavest vedno prisotno misel: ontologija zavesti. Problem, s katerim se ubadam že pribl. zadnje leto, tako ali drugače. Profesor me v bistvu podpira, niti z besedico pa me ne usmeri v eno ali drugo smer. Shit. Očitno ve, kaj dela. Heh.

Kaj naj naredim? Kako naj v akademskem eseju na znanstven način razložim nekaj, kar niti pravi znanstveniki (psihologija ni znanost, zame) ne zmorejo?! Kako naj predstavim ortodoksni psihološki srenji neverjetne rezultate iz seans transpersonalne psihoterapije; je sploh možno?!

Vse se vrti okrog ontologije zavesti. Zavest, nedokazljiva, a vseeno neizbežno prisotna. Freud, zelenec iz Viktorjanske Avstrije, bi se ob tem pokakal v hlačke in pokadil par deset zajemnih pip tobaka; Jung bi skomignil z rameni; Maslow bi me usmerik k mistikom; Grof prav tako, verjetno: kvantni fiziki se nanjo opirajo le od daleč: Stapp, briliantni fizik, se ji elegantno izogne in sledi Jamesu Williams (…misli same so mislec…); neurobiologi se izmikajo in za zavest krivijo proteine v možganih; Hameroff, spretni retorik in izjemni mislec, jo opiše kot produkt integracije neurobiologije ter kvantne mehanike. Ampak!

Ampak. Kaj zavest zares je, in kdo se pravzaprav zaveda misli, tega ne pove nihče. Kako razližiti t.i. dis-lociranost zavesti oz. njen obstoj onstran materije v možganih (delo Iana Stevensona)? Uffaaaa!

Ontologija zavesti? Ne, hvala, pravi znanost.

Kako naj potem ena mala ribica adekvatno razloži, kako je možno, da se lahko v seansah v trenutku, takoj, trajno, spremeni dojemanje sebe, drugih in sveta?! Da je možno v trenutku trajno odpraviti posledice hudih travm, kot so spolne zlorabe, fizično nasilje itd..?

Kaj, če ne zavest, absolutna zavest, vse to omogoči!? Uffffaaaa. In kako naj to vsaj približno razumno prenesem na akademski način?!

Hagelin to naredi suvereno: zanj je vsega krivo t.i. Enotno polje. Moderna teorija Enotnega polja (Super String Theory), v primerjavi s katero je celo kvantna mehanika kot recept za pasulj. Ampak tudi on ne pove oz. razloži kako je mogoče preskočiti iz “objektivne” realnosti Planck nivoja (1 na minus 34 potenco milimetra) na “subjektivnost” človeške zavesti. Ne vem, enostavno ne vem. What the hell?!

Ontologija zavesti. Kaj mi je treba tega?!

Laptop flopnem skupaj, naj gre v standby. Še enkrat pogledam skozi okno, pričelo je rositi. Ja, in kaj potem!! se oglasi upornik v meni.

Oblečem se, nadenem Polar merilec srčnega utripa, GPS sprejemnik/oddajnik, uro, obujem in grem ven. Malce rosi. Kam naj grem? Eh, kamor koli, noge bodo same tekle, si odgovorim.

Grem in parkiram tam naprej od novega gasilskega doma, se malce razgibam, prižgem GPS, da čim prej najde signal in potem akcija. Namen: 10km, počasi, s hitrostjo pribl 10km/h. Torej slaba urica teka.

Tek je zame popolni in čisti užitek. Ne vem, morda zaradi endorfinov, ki jih možgani sproščajo zaradi bolečin pri teku. Med tekom, ne glede na okoliščine, dež, kamione, avte, druge tekače in tekačice, dobesedno letim. Moja duša je svobodna. zavest, prav tista ista zavest, ki znanosti predstavlja tako uganko, in meni trpljenje pri študiju, me ponese visoko visoko. Včasih se zgodi, da sploh ne čutim telesa, vse je eno, divjanje srca in planje krvi po žilah mi je v takih trenutkih povsem tuje. Popolna svoboda, nenavezanost, širina, zavedanje vsega, povsod, vedno, za vedno. Ha! Ko bi lahko v to stanje vstopil kadarkoli, kjerkoli!

Med tekom se dvakrat močno ulije, povsem sem moker. Še adidaske so premočene. Jaz (hmm…kdo točno?!) pa letim, letim……in tako pritečem do avta, fizično utrujen, duševno svoboden. Avto me popelje do doma, odčofljam po stopnicah direktno pod tuš.

Potem zopet za laptop. Ontologija zavesti. Prime me gromski smeh, smejim se samemu sebi in omejenosti znanosti in mojim poskusom opredelitve nečesa, kar se sploh ne da. Še dobro, da je moj profesor transpersonalist, si mislim. Bo že razumel.

Pozabim na študij, popijem regeneracijski napitek in prižgem Eurosport. Kolesarstvo. Yiiihaaa!

Pogledam na uro in komaj čakam, da ženkica pripelje Lariko. Sonček moj mali. Ob njej pozabim na vse bedarije o akademskih razlagah ontologije zavesti. Pred seboj imam namreč živi dokaz istočasnega izvora in rezultata zavesti: čista spontanost in ljubezen.”

written by Edmond C. \\ tags: enotno polje, hagelin, kvantna mehanika, larika, ljubezen, ontologija zavesti, samadhi, svoboda, TCT, tek, triatlon, zavest

Zaključen prvi program. Celoten program do PhD-ja je v bistvu raziskovalna naloga integracije humansitične in transpersonalne psihologije.

Program: Transpersonal psychology

Naslov eseja:

The value of the Transpersonal in the psychotherapy and in the everyday life

Esej izdan v februarski 2009 izdaji  Europe’s Journal of Psychology.

Snamete ga lahko tukaj, EJOP arhiv >>

(PDF, 136KB, besedilo je v angleškem jeziku)

V besedilu opredelim sam termin transpersonalno iz vidikov psihoanalize in psihoterapije, dotaknem se tudi kognitivne znanosti. Nadalje razmejim pojme duhovnosti, religioznosti, parapsihologije in transpersonalnega stanja zavesti. Govora je tudi o nevarnostih transpersonalnih izkušenj in o moji izkušnji samadhija.

Moram priznati, da sem se moral kar potruditi, sploh pri izpoljnjevanju predlogov in sugestij moje profesorice. Pravi izziv zame, resnično. Naslednji program je kognitivna psihologija, v tem delu študija bom predstavil  novo terapijo, TCT.

written by Edmond C. \\ tags: , A, edmond cigale, esej, paper, TCT, transpersonal psychology

Preberite mnenja, izkušnje in osebna pričevanja mojih strank, ki so obiskovale Theta Cognitive Therapy® seanse. Stranke so zaključile cikluse 1 - 4 seanse v razdobju enega do štirih tednov.

“RAZSUTO ŽIVLJENJE

Na kratko povedano, mislim, da sem s obiskom seanse Theta Cognitive Therapy ujel zadnji vlak. Moje življenje se je tisti teden pred seanso zakompliciralo, zapil sem se do onemoglosti, misli na samomor mi niso bile tuje. Tresel sem se, nisem mogel spati, ves čas mi je šlo na jok, glas se mi je spremenil, ponoči mi je v glavi odmeval zlobni glas, ki me je nagovarjal naj storim samomor. Kriza.

Po prvi seansi sem se počutil vsaj 59 ton lažjega, glava je bila neverjetno sveža, tisto noč sem prvič po nekaj tednih mirno spal. Med seanso je Edmond s pomočjo od zgoraj vlekel ven iz mene negativnosti, katere se še sam najprej nisem zavedal, da jih sploh imam. Občutki krivde, jaza, strah, samo-uničevalne misli, negativni vzorci itd…

Po drugi seansi sva odstranila še ostale občutke krivde, pritisk v glavi mi je popustil, še lažje sem zadihal. Na zmenek tretje seanse sem enostavno pozabil, tako dobro se mi je spremenilo moje zdravstveno stanje.

Po tretji seansi sva z Edmondom končno odstranila tiste globoke globoke ovire, ki so me očitno pogojevale že od 6. leta starosti naprej.

Ne vem, nisem terapevt, pojma nimam o psihologiji. Edmond pravi, da sva v teh treh seansah naredila več, kot bi s klasično psihoterapijo v letu dni. Ne vem in me ne zanima.

Vem le to, da mi je Theta Cognitive Therapy v rokah Boga rešil življenje. Tako je moje mnenje.” R., Primorska

“NA PRAVI POTI

<to je skrajšana verzija pričevanja. Celoten tekst je na voljo tukaj >> (odpre se nova stran) >

Za vse svoje težave in tegobe sem dobil pečat že v zgodnjem otroštvu in to takrat, ko sem najbolj potreboval ljubezen, mir in podporo obeh staršev. Tako je na eni strani oče s svojim pijančevanjem šel v eno skrajnost, na drugi pa mama spet v drugo, s svojimi nasveti o pretirani dobroti. Bil sem popolnoma razdvojen. Zaradi razdvojenosti v kateri sem živel, so se vsi moji problemi samo stopnjevali. Padal sem v hudo depresijo.

…

Srečanje se je začelo mirno in v sproščujočem vzdušju. Najprej sem bil seznanjen s potekom terapije in kaj theta healing sploh je. Na začetku sem bil zelo napet in živčen, vendar sem že čez pol ure začutil, da se umirjam. Pritiski v glavi in telesu so začeli popuščati in res sem začutil, kako se mi vračajo moči. Po vsem telesu sem začutil nekakšno ščemenje, rahlo drhtenje, kot da bi iz mene odhajalo vse slabo, vsa napetost, vse bolečine moje duše, vame pa je prihajal mir, sproščenost in prijetna toplota. Ob pozornem poslušanju ter odgovarjanju na terapevtova vprašanja, sva počasi prišla do konca terapije, ki je trajala eno uro. Počutil sem se zelo dobro, to je opazila tudi partnerica, ki je bila ves čas prisotna.

Že po prvi uri zdravljenja pa sem začel na stvari, na življenje razmišljati drugače. Veliko slabega, veliko strahu, jeze, negotovosti, bolečin je tako rekoč za vedno odšlo od mene, vendar še ni vse, saj se je v 48 letih mojega življenja nabralo precej nesnage. Že po prvi terapiji sem začel gledati in razmišljati o življenju pozitivnejše, predvsem pa o sebi. Začel sem se zavedati samega sebe, postal sem močnejši in mislim, da sem se začel imeti rad, spoštovati samega sebe in svoje odločitve, kar se je kasneje izkazalo za resnično. Počasi a vztrajno sem spet začel delati, opravljati svoj poklic, tako kot je treba. Na vse okrog sebe sem začel gledati drugače. Zato sva se s terapevtom dogovorila za naslednji sestanek.

V drugi seansi sva dobesedno prečesala skoraj vse moje življenje od otroštva naprej. Skupaj sva se poglobila v vsak problem in našla vzroke za težave. Potem je terapevt z mojim dovoljenjem in s pomočjo od zgoraj (oz. z Božjo pomočjo) odstranil te vzroke za težave in stvari spremenil v pozitivne. Tudi ta ura je minila mirno, v sproščujočem ozvočju in s tistim blagodejnim, toplim občutkom, da se v meni vse spreminja, in to na dobro. Se bolj kot prej se vedel, da grem gor, ven iz vsega hudega, da se zame začenja novo življenje.

…

Ko vam pišem te vrstice, je za menoj tudi tretja seansa. Lahko rečem, da sem postal drug človek, okrog hodim z dvignjeno glavo, ni me sram povedati resnice, pogledati ljudi v oči, se z njimi pogovarjati o vsem mogočem.

…

Da, počutim se super, res. V meni je spet tisto pravo življenje. Ko pomislim, samo v treh urah, v treh pičlih urah pravilnega gledanja in razmišljanja o svojem življenju in o vsem življenju, ki me obdaja, se lahko zgodi in se je »čudež« (vsaj zame). - R.P.

<to je skrajšana verzija pričevanja. Celoten tekst je na voljo tukaj >>
(odpre se nova stran) >

“TEŽAVE V ZAKONU

Na Theta Cognitive Therapy® seanso sem šla zaradi težav v partnerskem odnosu. Počutila sem se ujeto v situacijo zakonskega stana in nisem bila zadovoljna sama s sabo. Po dveh seansah je sedaj v meni mir in s partnerjem se lahko mirno pogovarjam. Do sebe imam pravilen odnos. Ne obremenjujem se s tem, kaj mislijo drugi. Med samo terapijo je veliko mojih skrbi šlo “gor” oz. ven iz mene, ker jih ne potrebujem in tako mi je prav fino.” - C.K., Ljubljana

written by Edmond C. \\ tags: alkohol, depresija, klinična depresija, ločitev, napredek, razdvojenost, samomor, sreča, TCT, theta cognitive therapy, thetahealing, zakonske težave