Blog - Edmond Cigale

Prvi zakon termodinamike pravi, parafraziram, da se energija ne more izničiti ter da ne more nastati iz nič (obširna razlaga tega zakona narave >>).

Vse izkušnje do tega trenutka, tako pozitivne in negativne, so na nas (da, posploševanje je vsekakor na mestu) neizbežno vplivale tako, da smo nanje na določene načine reagirali. Pri tem imam v mislih predvsem čustvene reakcije.

Kam je torej šla vsa tista (negativna) čustvena energija jeze, obupa, prizadetosti, razočaranja, bolečine in strahu, ki smo jo doživljali ob travmah v otroštvu, ob stresnih situacijah v službi, ob konfliktih v partnerskem ali prijateljskem odnosu, ob smrti v družini?

Nikamor ni šla. Še vedno je tu, v telesu, potlačena in neizražena….tiho in močno deluje nam v škodo.

In ne, te negativne, potlačene energije enostavno ni mogoče izbrisati z jemanjem psihiatričnih drog. O tem priča na milione ljudi po vsem svetu, ki se vsakodnevno legalno drogirajo s psihiatričnimi psihoaktivnimi snovmi. Vprašanje pa je, ali pri tem tudi rešujejo svoje probleme, oz. ali se soočajo z vzroki za težave.

Panični napadi, depresija, anksioznost, nemoč, obup, tesnoba itd… itd… vse to so samo posledice. Samo posledice. Posledice naših prejšnjih izkušenj (mimogrede, t.i.kemično neravnovesje v možganih nima vzročno niti pod razno nič opraviti s temi čustvenimi stanji).

Ne vem, morda na tem mestu pri meni prihaja na dan moja direktnost, težnja po resnici, iskrena želja po resnični pomoči drugim…… prav gotovo pa to evidentno velja za marsikoga med nami:

dokler se ne bomo soočili z vzroki za naše trenutne težave in jih tudi presegli,  napredka enostavno ne bo.

Na žalost se uradna medicina ne ukvarja z vzroki, psihiatrija seveda še z daleč ne, in tudi marsikatera od (tudi uradno priznanih) psihoterapevtskih metod prav tako ne. Opažam pa tudi, da take posredne in v bistvu ne prav zares učinkovite metode cvetijo pri nas prav zaradi nevoljosti soočanja s pravimi vzroki samih “pacientov” oz. oseb, ki pomoč potrebujejo.

Moje mnenje je, da je eno izmed najbolj močnih zdravil za naše težave že vedno prisotno v nas samih: resnica.

Braz resnice, brez iskrenosti enostavno ni napredka, po mojem mnenju. Pravega napredka, trajnega napredka, katerega odlikuje  sproščenost, spontano veselje in vedrina.

Kaj je napredek za vas?

written by Edmond C. \\ tags: alkohol, anksioznost, depresija, droga, medicina, napredek, nemoč, obup, panični napadi, psihiatrija, resnica, soočanje, tesnoba, Psihoterapija

Nekajkrat na mesec oz. skoraj vsak teden prejmem e-poštna sporočila od različnih pošiljateljev, katerih vsebina se ponavlja v skorajda identični obliki:

“…Imam težave, bil/a sem pri psihiatru in mi je predpisal tablete, ki mi seveda ne pomagajo razrešiti problemov v življenju. Potem sem šla k psihologu, pa potem k astrologu, in nato k šlogarci in nato spet k psihiatru, in potem k psihoanalitiku… Napredka pa ni, v bistvu se počutim vse bolj izgubljeno in na tleh.

Ali mi vi lahko pomagate?…”

Osebe, ki mi pošiljajo taka sporočila praviloma tudi izrazijo svoj dvom in strah glede soočanja z menoj kot terapevtom (…Ali me bo tudi vaša “pomoč” še bolj dotolkla?…) oz. glede grobosti, kritiziranja, soljenja pameti, zasmehovanja ipd. v seansah, kar so očitno doživljali pri iskanju pomoči pri “strokovnjakih” v preteklosti.

Take situacije me vedno razžalostijo, predvsem zato, ker ljudje res, prav zares potrebujejo pomoč, ne pa legalnega psihiatričnega drogiranja, kritike in ostalih telesnih ali čustvenih grobosti.

Kaj je torej pomoč (zame)?

Zame je pomoč tista oblika vodenja seans terapije, po kateri se oseba počuti sprejeto, razumljeno in z vsaj malce večjim kančkom pozitivnega pogleda nase in na svojo prihodnost.

Prava pomoč (zame) pomeni, da osebi pomagam tako natančno, dosledno in temeljito, da napreduje v vsakdanjem življenju prav po vsaki seansi in da mene, kot terapevta, naposled ne bo več potrebovala.

Daleč, daleč, daleč je tak pristop od trdih in v bistvu zelo strupenih predpisovanj psihoaktivnih drog psihiatije ali pa suhoparnega analiziranja ali pa soljenja pameti “strokovnjakov” psiholoških ved.

Moje mnenje je, da je v seansah terapije potrebno ustvariti varno okolje, v katerem se bo oseba lahko odprla, se izrazila in prejela res konkretno pomoč za njene težave. Pomoč, ki je usmerjena k ozaveščanju in preseganju VZROKOV  za težave, ne pa le na prikrivanje posledic.

Toplina, razumevanje, toleranca, sprejemanje in celo ljubezen so nujni temelji, na katerih sploh lahko gradimo okolje, v katerem se bo lahko zgodil napredek.

Ljudje smo namreč sami odgovorni zase, sami smo tisti, ki čutimo določene občutke in sami smo tisti, ki naivno verjamemo, da nas bo odrešil nekdo drug, neka kemikalija v obliki antidepresivov in nek “strokovnjak”, ki ima praviloma sam s seboj velike težave.

Svoje probleme lahko rešimo le sami, postopoma in seveda tudi s pomočjo od zunaj, a vendarle v svojem ritmu in na podlagi svoje izbire.

Kdaj bomo odrasli?

written by Edmond C. \\ tags: depresija, grobosti, napredek, pomoč, soočanje, vzroki, zlorabe psihiatrije, zlorabe psihologov

Iskrenost. Pogum. Želja po napredku in globlji pristnosti v življenju.

To so, iz mojega vidika, bistvene lastnosti, potrebne za soočanje.

Govorim o soočanju s svojimi lastnimi iluzijami, kompromisi, taktikami bega pred prevzemanjem odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. O soočanju z vzroki za kazanje s prstom na druge in prelaganje krivde nanje.

Govorim tudi o soočanju s travmami iz otroštva, posledicami konfliktov v otroštvu in v polpretekli zgodovini partnerskih odnosov.

Brez tega, v to smer kažejo več kot deset letne izkušnje pri vodenju humanistične terapije, ne gre. Brez soočanja terapija ne vodi nikamor, in brez soočanja v partnerskih odnosih le-ti sčasoma izzvenijo in razvodenijo.

Ogromno ljudi je imelo v otroštvu (tega življenja) obupne pogoje za rast in razvoj: zlorabe, pomanjkanje ljubezni in podpore, nasilje, bodisi čustveno ali fizično.

In sedaj so vsi ti ljudje zrele osebe, odrasli člani naše družbe, še vedno pa skozi njihova dejanja veje veter tegob iz otroštva.

Menim, da slej ko prej pride čas, ko se človek odloči in enostavno preneha izigravati žrtev okoliščin in se sam potrudi za svoje lastno dobro in za svojo lastno srečo.

Lasten trud, angažiranost in vlaganje energije in časa v razreševanje svojih težav je tisto, kar res lahko pripomore k rapidnemu napredku v seansah terapije in tudi v odnosih v našem vsakdanjem življenju.

Kaj o tem menite vi?

written by Edmond C. \\ tags: beg, ćrtev okoliščin, mentaliteta žrtve, otroštvo, soočanje, zlorabe