 Nekajkrat na mesec oz. skoraj vsak teden prejmem e-poštna sporočila od različnih pošiljateljev, katerih vsebina se ponavlja v skorajda identični obliki:
“…Imam težave, bil/a sem pri psihiatru in mi je predpisal tablete, ki mi seveda ne pomagajo razrešiti problemov v življenju. Potem sem šla k psihologu, pa potem k astrologu, in nato k šlogarci in nato spet k psihiatru, in potem k psihoanalitiku… Napredka pa ni, v bistvu se počutim vse bolj izgubljeno in na tleh.
Ali mi vi lahko pomagate?…”
Osebe, ki mi pošiljajo taka sporočila praviloma tudi izrazijo svoj dvom in strah glede soočanja z menoj kot terapevtom (…Ali me bo tudi vaša “pomoč” še bolj dotolkla?…) oz. glede grobosti, kritiziranja, soljenja pameti, zasmehovanja ipd. v seansah, kar so očitno doživljali pri iskanju pomoči pri “strokovnjakih” v preteklosti.
Take situacije me vedno razžalostijo, predvsem zato, ker ljudje res, prav zares potrebujejo pomoč, ne pa legalnega psihiatričnega drogiranja, kritike in ostalih telesnih ali čustvenih grobosti.
Kaj je torej pomoč (zame)?
Zame je pomoč tista oblika vodenja seans terapije, po kateri se oseba počuti sprejeto, razumljeno in z vsaj malce večjim kančkom pozitivnega pogleda nase in na svojo prihodnost.
Prava pomoč (zame) pomeni, da osebi pomagam tako natančno, dosledno in temeljito, da napreduje v vsakdanjem življenju prav po vsaki seansi in da mene, kot terapevta, naposled ne bo več potrebovala.
Daleč, daleč, daleč je tak pristop od trdih in v bistvu zelo strupenih predpisovanj psihoaktivnih drog psihiatije ali pa suhoparnega analiziranja ali pa soljenja pameti “strokovnjakov” psiholoških ved.
Moje mnenje je, da je v seansah terapije potrebno ustvariti varno okolje, v katerem se bo oseba lahko odprla, se izrazila in prejela res konkretno pomoč za njene težave. Pomoč, ki je usmerjena k ozaveščanju in preseganju VZROKOV za težave, ne pa le na prikrivanje posledic.
Toplina, razumevanje, toleranca, sprejemanje in celo ljubezen so nujni temelji, na katerih sploh lahko gradimo okolje, v katerem se bo lahko zgodil napredek.
Ljudje smo namreč sami odgovorni zase, sami smo tisti, ki čutimo določene občutke in sami smo tisti, ki naivno verjamemo, da nas bo odrešil nekdo drug, neka kemikalija v obliki antidepresivov in nek “strokovnjak”, ki ima praviloma sam s seboj velike težave.
Svoje probleme lahko rešimo le sami, postopoma in seveda tudi s pomočjo od zunaj, a vendarle v svojem ritmu in na podlagi svoje izbire.
Kdaj bomo odrasli?
written by Edmond C.
\\ tags: depresija, grobosti, napredek, pomoč, soočanje, vzroki, zlorabe psihiatrije, zlorabe psihologov
Novi članek na temo uporabnosti psihologije v formatu pomoči ljudem v težavah. V članku orišem glavne značilnosti humanistične psihologije, zablode klinične psihiatrije ter omejenost zastarele Freudove psihoanalize.
Članek je objavljen na NOVI spletni strani, namenjeni transpersonalni psihoterapiji TCT, tukaj:
http://www.tpi.si/institut-transpersonalne-psihologije/strokovna-besedila/82
written by Edmond C.
\\ tags: , Freud, humanistika, legalno drogiranje, omejenost Freuda, pomoč, psihoanaliza, transpersonalna psihologija, zablode psihiatrije
video posnetki so spodaj
“Pacientovo pozornost pridobimo z močnimi in bolečinami polnimi vtisi, ga podvržemo brezpogojni ubogljivosti in mu v srce za vedno vtisnemo občutek, da je potreben [pomoči]. Volja pacientovega nadrejenega [psihiatra] mora biti kakor močan in neomajen zakon, kateri se [pacient] ne bo več upiral.”
- Johann Christian Reil (prvi je uporabil besedo “psihiatrija”), l. 1810
“Zmanjševanje inteligence je pomemben faktor v procesu zdravljenja. V bistvu so ene najuspešnejših zdravljenj prav tista, ki uspejo posameznika zreducirati skoraj do amentije [stanje šibkega uma].
- Abraham Myerson, psihiater, navedek iz knjige Bruce Wisemana “Psychiatry, the Ultimate Betrayal”
Ob teh navedkih ostajam brez besed. Vi?
Psijiatrija ima zelo temačno preteklost (video spodaj), katere pečat je še vedno čutiti v pristopu k pomoči ljudem celo dandanes.V prvi vrsti je to zastarelo, okamenelo in pomankljivo dojemanje človeka kot fizično mašino, brez duše, brez svobodne izbire in brez notranjih potencialov. Inherentna zgrešenost mehanskega pristopa k duševnosti, pod imenom behaviorizem.
Behaviorizem uči, da smo ljudje (predvsem pa otroci) živali, povsem mehansko pogojeni in brez duše, brez možnosti izbire. Vodi nas mehanika, možgani, determiniranost je inherentna človekovemu življenju, zavest ne obstaja, občutki in misli niso stvar izbire. Vse je pogojeno s prejšnjimi pogojenostmi.
1. Začetki: Biološki, medicinski model zdravljenja težav
 Benjamin Rush, sicer doktor po izobrazbi in rasist po srcu, je bil l. 1965 oklican za očeta ameriške psihiatrije. Deloval je koncem 19. stoletja, očitno zelo uspešno, iz zornega kota takratnih učenjakov. Osebam je puščal kri, v dobri veri, da jim to res pomaga pri čustvenih in mentalnih tegobah. Skoval je tudi nalepko inferiornosti “nigrov”, temnopoltih ljudi. Na silo je na elekrtičnemu stolu podobno napravo vezal ljudi, rekli so ji “The tranqualizer.” (na sliki levo, video spodaj)
Henry Cotton, najstrašnejši pshiater (Madhouse: A Tragic Tale of Megalomania and Modern Medicine, o knjigi >>) je svoje paciente “zdravil” s skalpelom: pohabil, odstranjeval jim je dele telesa. Očitno je verjel, da so za mentalne težave krivi zobje, sinusi, notranji organi itd… Nadaljevali so s šok terapijami in “zdravili” obolele možganske predele, nato so uvedli lobotomijo in mehansko odstranjevali, iz njihovega vidika, za težave odgovorne predele prednjih možganov (!).
Resnici na ljubo, moderna psihiatrija ni napredovala prav zares, še vedno je inherentno vpeta v fizične, mehanske in mesene interpretacije človeške psihe. Morda res ne režejo več ledvic iz telesa svojih hiperaktivnih pacientov, ne pohabljajo svojih pacientov z elektro šok terapijami in ne vrtajo več lukenj v čelne predele možganov - kljub temu pa močan pečat dediščine njihovih v determinizem vpetih prednikov še nosijo s seboj.
Še vedno želijo paciente na silo spremeniti (na podlagi v eni od naslednjih objav omenjenega dvomljivega statističnega priročnika - DSM-ja), dandanes s pomočjo psihoaktivnih drog.
Ljudjem ne pomagajo prav zares, predpisujejo jim droge, ki imajo več negativnih stranskih učinkov, kot pa pozitivnih (in še ti so procentualno le malce večji od placebo efekta). Še vedno se NE ukvarjajo z vzroki za težave ljudi, kljub napredku v vzporedni vedi, psihologiji in v sorodnih vedah kot so nevrobiologija in kvantna mehanika.
Humanistična in predvsem transpersonalna psihologija sta moderni vedi, ki človeka ne pojmujeta več kot le 80 KG ogljika in vode. Nevrobiologija prav tako napreduje in vodili nevropsihologi dokazujejo obstoj svobodne volje. Tudi kvantna mehanika govori v prid obstoju zavesti. A psihiatrija očitno vztraja pri svojem: ljudje so fizične živali, v bistvu. Žal. Zakaj bi se sicer ukvarjala LE s posledicami in ne z vzroki za težave?
2. Nadaljevanje: Mehansko, behavioristično pojmovanje duševnosti (video spodaj)
 Ivan Pavlov, Rus, je začetnik mehaničnega pojmovanja človeške psihe. Najprej živalim, potem pa tudi otrokom, je v čeljusti vrtal luknje in meril količino sline, ki naj bi jo sprožili zunanji dejavniki, tako je postavil temelje t.i. terapije s pogojevanjem; John Watson, pravi nasilnež, iz mojega vidika, izvajal je obupne poskuse na dojenčkih (njegovo pristop: na ljudi je potrebno gledati kot na živali); B. F. Skinner (svojo lastno hčerkico je zaprl v t.i. “Skinner box”, za enajst mesecev, kajti verjel je, da so otroci živali; izvajal brutalne teste na dojenčkih ipd…).
Ti utemeljitelji behavioristične vede, niso ravno mesarili ljudi, prav gotovo pa bi jih za njihovo početje dandanes večino sodišč obsodilo za zločine proti integriteti, zdravju in življenju ljudi.
V behaviorizmu ni prostora za svobodno voljo, svobodno izražanje čustvenih potreb, ni prostora za spontanost niti za dušo. Ljudje, predvsem pa otroci, smo brezdušna, mehansko pogojena bitja, na nivoju živali. Zavesti ni.
Behaviorizem, kljub napredku v zgoraj omenjenih vedah, še vedno vztraja pri fizični, mehanski in živalski obravnavi ljudi, otrok, še danes (!).
ZAČETKI PSIHIATRIJE, video
Get the Flash Player to see this player.
TEMELJI PSIHIATRIJE, znanost brez duše, video
Get the Flash Player to see this player.
EUGENIZEM in PSIHIATRIJA? video
Get the Flash Player to see this player.
ŠOK “TERAPIJE”: POŠKODBE MOŽGANOV, video
Get the Flash Player to see this player.
Povezave za nadaljni študi tematike:
- Stanford Universtiy, Behaviorism >>
- B.F.Skinner, Behavioral Psychiologist >>
- John B. Watson, Behavioral Psychiologist >>
- knjige o behaviorizmu, amazon com >>
- Eugenics, wikipedia >>
- Madison Grant, wikipadia >>
- Ernst Rudin & Psychiatry, google.com >>
- Manfred Sakel, wikipedia >>
- Zgodovina šok terapij v psihiatriji, Renato M.E. Sabbatini, PhD >>
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, behaviorizem, denar, dorgiranje, droga, duša, EUR, farmacija, lobij farmacije, močenje, mučenje v terapiji, pavlov, pomoč, proziac, psihiatrija, psihiatrija industrija smrti, skinner, smrt, teorija pogojevanja, uvod, watson, zloraba, zlorabe
V tej (spodaj) in v nekaterih naslednjih objavah si boste lahko, dragi obiskovalci in obiskovalke Bloga, ogledali dele dokumentarnega filma o psihiatriji.
Ob tem bi vas rad prijazno opozoril na nekaj podrobnosti:
1. Dokmentarec prikazuje stanje psihiatrije v ZDA. Glede na to, da smo v Sloveniji še vedno vsaj 20 let za razvitim svetom (v dobrem in v slabem), je morda dobro, da razlikujete med stanjem v ZDA in stanjem pri nas.
2. Dokumentarec, kot celota, je sestavljen zelo ostro in je fokusiran samo na negativno plat psihiatrije. Vendar vedno obstajata dve plati, pri vsaki stvari. Vabim vas torej, da si sami ustvarite svoje mnenje o psihiatriji, in da celoto zadevo sami raziščete in se o vsem sami prepričate. V nekaterih objavah bo precej referenc, povezav, izjav, predstavljenih bo tudi kar nekaj knjig o obravnavani tematiki. Namen tega je samo eden: vsak naj si ustvari svojo sliko.
3. Nekateri posnetki v dokumentarcu so res groteskni. Sam celotno zgodbo o psihiatriji poznam že zelo dolgo časa, deloma iz študija in deloma iz pričevanj “pacientov” psihiatrije. Nikoli pa nisem videl avtentičnih posnetkov psihiatričnega “zdravljenja”, behaviorističnih poskusov t.i. teorije pogojevanja na ljudeh in dojenčkih, recimo, šok terapij, posnetkov lobotomije itd…
Priznam, da so se me nekatere stvari (posnetki, pričevanja) ob gledanju filma res dotaknile in solze so tekle in tekle vsaj dvakrat.
4. Celotni film je produkt CCHR (Uradna stran >>), avtorske pravice pripadajo njim. Vabim vas tudi, da si ogledate njihovo spletno stran in predvsem njihove publikacije o škodljjivih stranskih učinkih “zdravil”, ki jih predpisujejo psihiatri, o pričevanju praih doktorjev medicine o izmišljotini “kemičnega neravnovesja”, o povsem neznanstvenem načinu diagnosticiranja itd…
5. Dokumentarec ni moj izdelek in dočim se z veliko večino prikazanega materiala strinjam iz vsega srca, sam nisem član CCHR-ja niti organizacije, ki je CCHR ustvarila. Sam bi obravnavano tematiko predstavil na bolj blag, morda na bolj akademski način. Vendar na koncu koncev je to ameriški izdelek, in za Američane je znano, da imajo radi čustveno nabite kadre.
6. Dokumentarec pa, kljub prej omenjeni točki, vsebuje avtentična pričevanja pravih doktorjev znanosti, medicine, farmacevtskih trgovcev, žrtev psihiatrije in celo psihiatrov samih. Nekatera pričevanja vas bodo verjetno predramila, presenetila morda vam celo pomagala. To je tudi moj namen.
7. Namen teh objav je dialog o tabu temi pri nas: resnični vrednosti psihiatrije in njene pomoči. Komentarji so torej zelo dobrodošli. Hvala vam.
Res vas vabim, da si celotno serijo Blogov, ob upoštevanju vsega v tej objavi, ogledate. Ne bo vam žal, to vam lahko rečem.
Za danes pa Uvod, podrobnosti v prihodnjih dneh in tednih
(za povečavo kliknite na ikonco spodaj desno med časom in drsnikom za glas)
Get the Flash Player to see this player.
Se nadaljuje…
Naročite brezplačni DVD paket Citizens Commission on Human Rights Information Package >>
Povezave:
- The Citizens Commission on Human Rights uradna spletna stran >>
- muzej online >>
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, behaviorizem, denar, dorgiranje, droga, EUR, farmacija, lobij farmacije, močenje, mučenje v terapiji, pavlov, pomoč, proziac, psihiatrija, psihiatrija industrija smrti, skinner, smrt, teorija pogojevanja, uvod, watson, zloraba, zlorabe
 Temne plati psihiatrije obstajajo in za pisanje o tem imam, kot psiholog in humanistični psihoterapevt z več kot enajst letno prakso, tehtne razloge. Nemalokrat sem namreč v seansah imel priložnost videti porazne in tragične učinke psihiatrične “pomoči”, od otopelosti in apatičnosti do pomanjkanja volje do življenja in nezmožnosti pristnega stika s svojimi čustvi - vse posledica jemanja predpisanih psihoaktivnih drog. Osebam v takem stanju nisem mogel prav zares pomagati.
Imam tudi prijatelja, ki je imel to smolo, da je prišel v kremplje psihiatrije. Njegove zgodbe o psihiatrični “pomoči” (beri: drogiranju) so zame prava nočna mora. Terapije, ki jih je deležen (posilijo ga z antipsihotiki tako, da nekaj dni samo vegitira, kot živi zombi), so pravo mučenje in njegovo stanje samo podaljšujejo in niti pod razno ne pomagajo. To traja če več kot 10 let…
Osebno poznam tudi ljudi, ki nič hudega sluteč jemljejo psihiatrično predpisane psihoaktivne droge, v dobri veri , da jim bo to enkrat v prihodnostii vendarle pomagalo. Napredka pa ni, pomoči ni, stanje se ne izboljšuje. Njihove težave ostajajo nerešene, vzroki nedotaknjeni.
Sami pravijo, da so po psihiatrični “terapiji” živi mrtvaki, brez volje do življenja, redijo se dramatično, izpadajo jim lasje, utrujeni so do onemoglosti. Popolna in huda tragika, iz mojega vidika. Vse to sam še težje sprejmem, ker točno vem, da je možno ljudem, v katerih koli težkih situacijah, uspešno pomagati na naraven in human način. Brez drogiranja.
V teh in v seriji naslednjih objav na Blogu bi vam rad predstavil tiste temne plati psihiatrije, o katerih se v javnosti pri nas sploh ne govori, pa bi se moralo.
Zakaj torej pišem o tem?
Zato, ker sem živo bitje, imam srce in mi ni vseeno za vse te ljudi, ki nevede in naivno verjamejo v psihiatrijo, v dobri veri, da je to znanstvena panoga pod okriljem uradne medicine. V bistvu pa je, iz mojega vidika, psihiatrija le psevdo znanos, ki nosi težak pečat malce temne zgodovine in ki evidentno temelji na povsem zmotni predpostavki, da smo ljudje le fizična, mehanska in živalska bitja.
Srce se mi trga, ko v seansah humanistične psihoterapije poslušam pripovedi o oholih in površnih pshiatrih, ki postavijo diagnozo v max. 15 minutkah, v bistvu pa niti ne vedo, kaj se s temi osebami pravzaprav dogaja. In osebe v težavah? Za vse življenje so marginirani z oznakami psihiatirje, in naposled odvisni od psihoaktivnih substanc, ki jih v prvi vrsti sploh ne bi potrebovali, če bi se doktoru psihiatru dalo malce globje pogledati osebi v oči.
Psihiatirja je posvojenec farmacije in farmacija je izključno in samo posel, na miliarde EUR vreden posel. Denarja v zdravju namreč ni, denar je v boleznih. Tako je moje mnenje.
Nedvomno, tudi psihiatri imajo določene uspehe pri svojem delu; pomirjevala recimo, so v določenih življenskih situacijah razumna trenutna rešitev. To pa je, iz mojega vidika, tudi vse. Dolgotrajno drogiranje ali celo hospitalizacija enostavno ni potrabna. Živimo namreč v modernem času, ne v srednjem veku, in ljudje imamo ustavno zagotovljene svoboščine in predvsem na voljo metode pomoči, ki so mehke, naravne, človeške in povsem neintruzivne.
Sam imam veliko izkušenj z osebami, ki so bili pri psihiatrih zaradi raznih težav - napredka s pomočjo psihiatrije enostavno ni bilo. Antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki v prvi vrsti omamljajo ljudi, jim jemljejo voljo do življenja in dobesedno ubijajo življenjsko energijo in radost.
Psihiatri očitno verjamejo le v meseno razlago naše psihe, navkljub najnovejšim raziskavam nevrobiologije, kognitivne znanosti, nevropsihologije, transpersonalne in humanistične psihologije ter celo kvantne mehanike. Vse te vede poudarjajo, da imamo svobodno voljo in da smo živa bitje, ne samo nemi jetniki fiktivnega kemičnega neravnovesja v možganih.
Vendar dokler bodo ljudje neinformirani glede spodrsljajev, ki jih psihiatri še dandanes počno preko svobodne izbire pacientov, in dokler bodo naivno verjeli, da jih lahko neka umetna snov (psihoaktivna droga) odreši praznine žalosti v njihovem srcu, vse dotlej bo miliardni posel, psihiatrija, cvetel. Napredka, tistega pravega napredka (preseganje vzrokov za težave) v življenjih pacientov, pa ne bo.
V seriji objav, ki sledijo, bom svoje poglede argumentiral in vam tudi predstavil izjave samih psihiatrov, psihologov ter tudi pravih doktorjev medicine, ki govorijo o resnični podobi psihiatrije (tudi v sodelovanju s kolegi iz tujine in z CCHR, njihova uradna spletna stran >>, kljub njihovi pretirani in preostri fiksaciji na negativno plat)
V prvem četrtletju 2009 bom tudi sam pričel s študijem (v okviru podiplomskega študija) nevrobiologije in nevropsihologije in pričakujete lahko tudi akademske argumente, ki bodo podprli moje poglede na obravnavano tematiko.
Na mestu je opomba:
če želite ostati v lepi nevednosti in še naprej naivno verjeti v psihiatrijo in imate morda občutljiv želodec, potem objave ki sledijo, ne bodo za vas.
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, denar, dorgiranje, droga, EUR, farmacija, lobij farmacije, močenje, mučenje v terapiji, pomoč, proziac, psihiatrija, psihiatrija industrija smrti, smrt, zloraba, zlorabe
Malo za šalo malo za res.
Kakor koli obračamo in analiziramo učinkovitost psihoterapije, je na koncu koncev napredek in vse ostalo odvisno od osebe, ki trenutno ima težave. Le ona lahko preneha s poustvarjanjem iste (negativne) subjektivne realnosti.
Na duhovit način video spodaj, med drugim, govori prav o tem.
written by Edmond C.
\\ tags: humor, izbira, neodvisnost, parodija, pomoč, samozavest, smeh, svoboda, terapija
Pomoč ljudem je praviloma izredno zahvetna naloga. Zame je namreč prava pomoč tisto dejanje, ki pomaga drugim, da trajno napredujejo sami v svojem ritmu in sicer na tistih področjih svojega bivanja, ki se njim zdijo problematična.
Soljenje pameti oz. poučevanje v seansah tako povsem odpade, prav tako svetovanje, analiziranje in postavljanje diagnoz. Pri svojem delu ostajam zvest humanistični psihologiji, ki podpira svobodno voljo in notranje potenciale posameznika. Odvisnosti od mene in od metod, katere uporabljam, torej ne podpiram.
Globalni cilj moje privatne psihoterapevtske prakse je, da stranke toliko napredujejo, da mene in moje pomoči ne potrebujejo več. Zame je največja nagrada, da stranka izplava iz težav in name in mojo pomoč niti pomisli več ne.
Moj etični kodeks:
1.
Na seanse sprejemam le osebe, ki so se same in prostovoljno odločile za sodelovanje oz. mojo pomoč.
2.
Vsi osebni podatki ter vsebina seans so popolna tajnost in jih ne posredujem nikomur, pod nobenimi pogoji, na nikakršen način.
3.
Zgodbe ali primera strank nikoli ne podelim s tretjimi osebami brez pisnega dovoljenja.
4.
Vse osebe, s katerimi sem v stiku v seansah obravnavam enako, ne glede na spol, vero, raso ali kakršnokoli drugo pripadnost.
5.
Vse svoje sposobnosti, znanje in talente usmerjam v prizemljeno in dosledno pomoč osebi, ki se name obrne za sodelovanje oz. po pomoč.
6.
Z osebami, ki bi želele sodelovanje oz. mojo pomoč, ne iščem zasebnega, prijateljskega, romantičnega ali erotičnega stika.
7.
Z osebami, ki bi želele sodelovanje oz. mojo pomoč, se materialno ne okoriščam.
8.
Cene mojih storitev so jasne, vnaprej določene in jih med procesom terapije oz. zdravljenja pod nobenimi pogoji ne spreminjam.
9.
Stranke plačajo le moj čas (ter najem prostora in ostale materialne stroške) in ne napredka, ker le-ta ni odvisen od denarja. Vsaka storitev se plača sproti.
10.
Spoštujem vsakega posameznika in na ljudi ne vplivam z dokončnimi rešitvami, vsiljevanjem mnenj in nasvetov. Izven seans strankam nisem na voljo.
written by Edmond C.
\\ tags: etika, himanistična psihologija, kodeks, podpora, pomoč, psihologija, svobodna volja, Psihoterapija
On the turning away
On the turning away
From the pale and downtrodden
And the words they say
Which we won’t understand
Don’t accept that what’s happening
Is just a case of others suffering
Or you’ll find that you’re joining in
The turning away
It’s a sin that somehow
Light is changing to shadow
And casting its shroud
Over all we have known
Unaware how the ranks have grown
Driven on by a heart of stone
We could find that were all alone
In the dream of the proud
On the wings of the night
As the daytime is stirring
Where the speechless unite
In a silent accord
Using words you will find are strange
And mesmerized as they light the flame
Feel the new wind of change
On the wings of the night
No more turning away
From the weak and the weary
No more turning away
From the coldness inside
Just a word that we all must share
It’s not enough just to stand and stare
Is it only a dream that there’ll be
No more turning away?
by Pink Floyd, album “A Momentary Lapse of Reason”, 1987
Floydi mi sicer na splošno niso preveč všeč, vendar besedilo te pesmi ima zame zelo globok pomen. Kot psihoterapevt se z zanikanjem in “obračanjem stran” od težav in hladu v srcu, prav pogosto srečujem.
V preteklosti so ob poslušanju te pesmi vedno tekle solze, pojavljala se je kurja polt, spomini in misli na vse tiste ljudi, ki jim kar nekako na uspe soočiti se s svojimi negativnostmi, so pač terjale svoje. Vedno sem z žalostjo v srcu gledal na svet, v katerem živim, in nemo objokoval porazno stanje.
Danes pa ni več solza, ni več kruje polti - vse to je nadomestila odsotnost žalosti v mojem lastnem srcu. Predvsem pa zavedanje, da je trpljenje, žalost in neuspeh le ena od oblik dojemanja resničnosti, v kateri živimo. Stvar prepričanj, vprašanje percepcije, to je vse.
Ne točim več solza za tistimi, ki jim ne uspe splavati iz lastne temnice, enostavno zato ne, ker vem, da je to zelo zelo enostavno narediti, s pomočjo od zgoraj >>
O tem sem pisal v Blogu 22. maj >>
written by Edmond C.
\\ tags: , floydi, help, no more trunning away, perceprija, perception, pink floyd, pomoč, thata healing, you tube
|
Novi komentarji