Veliko ljudi ne loči med psihiatrom, psihologom in psihoterapevtom.
Že kar nekajkart se mi je pripetilo, da so me ljudje po telefonu s kančkom bojazni v glasu vprašali: ali ste psihiater? Kot kaže so imele te osebe v preteklosti ne ravno tako dobre izkušnje s psihiatri, in se sedaj očitno želijo izogniti podobnim izkušnjam.
Na taka vprašanja prav z veseljem vedno odgovorim: “Ne NISEM psihiater!”.
Vsa čast in slava psihiatrom (doktorjem medicine s specializacijo iz psihiatrije), vendar njihov doseg pri pomoči ljudem je precej omejen.
Psihiatrija je vpeta v telesno dojemanje človeške psihe in v sodobni psihiatrični praksi je še vedno čutiti zablode in špekulacije popolnega začetnika Freuda. Če nekomu njegova izobrazba in pomanjkanje življenskih izkušenj onemogoča resnično pomoč ljudem v stiskah in se zato ukvarjajo s posledicami težav namesto z vzroki oz. se zato zatekajo v predpisovanje psihoaktivnih drog, je to malce žalostno.
No, kakorkoli že, sam NISEM psihiater in to ne bi bil pod nobenimi pogoji. Sem psiholog in psihoterapevt humanistične psihoterapije. Že sama humanistična psihologija je daleč daleč onkraj dosega intelektualnih akrobacij psihoanalize, recimo, da o transpersonalni psihologiji niti ne govorimo.
Sam se izpopolnjujem iz dneva v dan. In prav neverjetno je, kako je sama psihologija, kot opisna znanost, napredovala v zadnjih desetletjih.
Zavedam se, da tudi najnaprednejši transpersonalni psihologi in psihoterapevti še vedno stojijo le na vrhu ledene gore odkrivanja potencialov človeške zavesti. Kakšna spoznanja nas še čakajo v prihodnosti?
Preseneča pa me, da izobraženi ljudje kot so recimo psihiatri, tega na nek način še vedno ne opazijo (nočejo opaziti?).
Novi komentarji