|
Dec 27
|
video posnetki spodaj
DSM - Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, psihiatrična biblija oz. knjiga s pomočjo katere lahko psihiater diagnosticira “mentalno moteno osebo”, predpiše psihoaktivne substance in tudi hospitalizira, je skupek opisov mentalnih motenj
Loren R. Mosher, M. D.(doktor medicine), bivši vodja Centra za Študije Shizofrenije, The National Institute of Mental Health, je v svojem pismu o odstopu iz APA, zapisal:
“In nazadnje, zakaj se APA pretvarja, da ve več kot v resnici? DSM IV je izmišljotina na podlagi katere psihiatrija išče sprejemanje s strani medicine. Posvečeni pa vedo, da je to prej politični kot znanstveni dokument… Je le način, s katerim prejemajo denar.”
vir: moshersoteria.com
(odpre se nova stran)
DSM - resnična dejstva
Le naivnost in neinformiranost ljudi, močan marketing in milioni dolarjev, vloženih v propagando, so pripomogli temu, da nekateri verjamejo, da je ta skupek podatkov res znanstvena referenca.
Da, “mentalne motnje”v DSM-ju so izmišljene. Izmišljene v smislu, da niso dokazane na znanstveni način. Vas zanima, kako se novo mentalno obolenje (z vsako izdajo DSM-ja jih je več na seznamu) uvrsti v ta priročnik ?
Na skupnih sejah APA-ja (American Psychiatric Association) se vodilni psihiatri, plačani tudi s strani farmacije, odločijo za novo motnjo in potem glasujejo glede simptomov, ki naj bi jih ta nova motnja imela (!).
Nobene raziskave, nobenih neodvisnih testov, laboratorijskih preiskusov, nič.
“… po 40 letih mora “biološka psihiatrija” še vedno dokazati prav vsako psihiatrično stanje/diagnozo/motnjo kot bolezen ali resnično moteno stanje, oz. kot nekaj, kar ima nevrološke, biološke, genetske ali kemične vzroke.”
Dr. Fred A. Baughman Jr., Pediatric Neurologist - “Malpractice and Violation of Informed Consent”
“Nimamo fizioloških dokazov za nobeno od psihiatričnih diagnoz… Psihofarmakologija, ob tem pomanjkanju dokazov, pa ne omahuje pri kreiranju “modelov bolezni” za psihiatrične diagnoze.”
Dr. Joseph Glenmullen, Klinični inštruktor psihiatrije, Harvard Medical School, 2000
Michael B. First, M.D., vodja skupine, ki pripravlja DSM5, pravi:
“Naloga skupine je bila, da ugotovi, zakaj je napredek tako omejen in da istočasno ponudi strateške vpoglede, ki bi lahko pripomogli k bolj vzročno naravnanemu diagnostičnemu sistemu. Nazadje je skupina ugotovila, da je področje [psihiatrično postavljenih diagnoz] leta oz. desetletja od sistema diagnosticiranja, ki bo temeljil na resnično in popolno vzročno pataloško-fiziološki bazi.”
V pogovornem jeziku povedano: v resnici ne vedo kaj povzroča psihiatrične “mentalne motnje”.
Original:
“A primary purpose of this group then, was to determine why progress has been so limited and to offer strategic insights that may lead to a more etiologically-based diagnostic system. The group ultimately concluded that given the current state of technological limitations, the field is years, and possibly decades, away from having a fully explicated etiology- and pathophysiology-based classification system for psychiatry.”
- Michael B. First, M.D. A Research Agenda for DSM-V: Summary of the DSM-V Preplanning White Papers. Published in May 2002.
Priročnik je trenutno v svoji četrti izdaji, v letih od 1952 se je število “mentalnih motenj” in “bolezni” povišalo za več kot trikrat. Leta 1952 je bilo v takratnem DSM-ju vključenih 112 “bolezni”, leta 1994 pa že kar 374.
Niti ne tako presenetljivo je, da najdemo v tej “avtoritativni” referenci doktorjev medicine in psihiatrov označena za mentanlne motnje banalna stanja, kot so: jecljanje, motnje črkovanja, motnje pisanega izražanja, problem življenske faze, sramežljivost (!), kajenje (nikotin) in uživanje kave (kofein) in ustrezajoče težave ob prenehanju uživanja, matematična motnja.
Če povem to na drugačen način, so torej vsi tisti ljudje, ki jim bolj ležijo družbene vede in ki jim matematika ne gre od rok, moteni? In je vsaj 75% ljudi, ki se pisno sploh nočejo izražati, prav tako mentalno motenih? In imam sam mentalno motnjo zato, ker sem dvojezičen in pri izdelkih podiplomskega študija v akademski Angleščini vedno znova delam določene napake črkovanja ali sintakse stavkov?
Še en smešni primer: še do nedavnega je bila v tej psihiatrični bibliji kot mentalna bolezen uvrščena tudi homoseksualnost (!).
Najbolj iskreni psihiatri sami priznavajo, da je ta priročnik popolno nezanesljiva in neznanstvena zmeda in da enostavno ne pozanjo razlogov za mentalne bolezni (video spodaj).
V samem DSM-ju je jasno navedeno, da “…priročnik ni zadovoljiv in zadosten za diagnosticiranje mentalnih bolezni za namene pravnih postopkov…”. - DSM IV, stran xxiii.
V izvirniku:
“According to the American Psychiatric Association’s own Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, the manual is “not sufficient to establish the existence for legal purposes of a ‘mental disorder,’ ‘mental disability,’ ‘mental disease,’ or ‘mental defect,’” in relation to competency, criminal responsibility or disability.
- DSM Fourth Edition, (American Psychiatric Association, 1994), p. xxiii.
Psihiatri že od l 1952 obljubljajo znanstvene raziskave za potrditev njihovih, z vsako novo izdajo DSM-ja na novo izmišljenih mentalnih motenj. Do danes brezuspešno. Niti ene neodvisne in resnično znanstvene raziskave ni, ki bi laboratorijsko potrdila katero koli od motenj, ki veljajo za (celo neozdravljive) bolezni.
V prvi izdaji DSM-ja, v l. 1952, je APA (American Psychiatric Association) navedla 60 različnih mentalnih motenj. L. 1968 so izdali DSM II. Takrat so mentalne motnje delili na nevroze in psihoze, slednje so bile označene za hujša popačenja realnosti.
L. 1980 je izšel DSM III, s popolno (izmišljeno, znanstveno neosnovano) novost: medicinski model (teorija kemičnega neravnovesja, o tej izmišljotini več v naslednji objavi) kot vzrok za mentalne motnj, dodanih je bilo mnogo novih katagorij motenj. Vendar jasnih defenicij vzrokov za te motnje enostavno ni bilo.
Pravzaprav, sam priročnik DSM III poudari: “Za večino DSM-III mentalnih motenj vzroki niso znani. Različne teorije so bile predlagane, podprte z dokazi, ki niso vedno prepričljivo razložili kako te motnje nastanejo.”
V originalu to zveni takole:
“For most of the DSM-III disorders . . . the etiology [the cause or origin of a disease] is unknown. A variety of theories have been advanced, buttressed [supported] by evidence not always convincing to explain how these disorders come about.”
APA torej priznava, da nimajo pojma o pojmu, kaj povzroča te t.i. motnje. Istočasno pa se čutijo povsem kompetentne za diagnosticiranje in zdravljenje teh istih “motenj”. Namreč, če ni znanstvenih dokazov za vzroke depresije, recimo, kaj natančno potem zdravijo psihiatri? Če nove “bolezni” izglasujejo v njihov priročnik za diagnosticiranje, kaj natančno torej zdravijo?
Vabim vas, da si ogledate video posnetek spodaj. V njem sam direktor raziskovalnega oddelka pri APA prizna, da v bistvu ne poznajo pravih vzrokov za njihove mentalne motnje.
V videu so tudi izjave samih psihiatrov, ki potrjujejo dejstvo, da za njihove “mentalne motnje” ni nobenih laboratorijskih dokazov.
Get the Flash Player to see this player.
In Dr. Darrell Regier, sam direktor raziskovalnega oddelka pri APA (American Psychiatric Association), ki je tudi glavni akter pri kreiranju naslednje verzije DSM-a, pravi: “Pravzaprav trenutno ne poznamo pravih in natančnih vzrokov za katero koli od mentalnih motenj.”
vir: intervju, prikazan v videu zgoraj
Get the Flash Player to see this player.
In kako je s psihiatri pri nas?Po svetu (izven ZDA) se uporabljajo klasifikacije, ki temeljijo na DSM-ju. Kaj se torej gre naše zdravstvo? Kdo je odgovoren za predpisovanje psihoaktivnih drog na podlagi neznanstveno utemeljenih “motenj” in “bolezni”?
Povezave, dodatne informacije:
- Resnica o DSM-ju, spletna stran >>
- DSM IV, uradna spletna stran >>
- uvod v DSM V, uradna spletna stran, APA >>
- članek o finančni povezanosti čalnov APA odbora, ki glasujejo za vpis novih “motenj” v DSM >>
Se nadaljuje…
Benjamin Rush, sicer doktor po izobrazbi in rasist po srcu, je bil l. 1965 oklican za očeta ameriške psihiatrije. Deloval je koncem 19. stoletja, očitno zelo uspešno, iz zornega kota takratnih učenjakov. Osebam je puščal kri, v dobri veri, da jim to res pomaga pri čustvenih in mentalnih tegobah. Skoval je tudi nalepko inferiornosti “nigrov”, temnopoltih ljudi. Na silo je na elekrtičnemu stolu podobno napravo vezal ljudi, rekli so ji “The tranqualizer.” (na sliki levo, video spodaj)
Ivan Pavlov, Rus, je začetnik mehaničnega pojmovanja človeške psihe. Najprej živalim, potem pa tudi otrokom, je v čeljusti vrtal luknje in meril količino sline, ki naj bi jo sprožili zunanji dejavniki, tako je postavil temelje t.i. terapije s pogojevanjem; John Watson, pravi nasilnež, iz mojega vidika, izvajal je obupne poskuse na dojenčkih (njegovo pristop: na ljudi je potrebno gledati kot na živali); B. F. Skinner (svojo lastno hčerkico je zaprl v t.i. “Skinner box”, za enajst mesecev, kajti verjel je, da so otroci živali; izvajal brutalne teste na dojenčkih ipd…).
Novi komentarji