Ljudje se praviloma ne zavedamo, da je vse, kar imamo v svojih življenih tja postavljeno bodisi z našo aktivnostjo ali pa pasivnostjo. Drugače povedano, naše trentno življenje reflektira vse, kar smo vanj postavili sami oz. smo pustili, da vanj postavijo drugi.
Mnogi med nami za napredek trpijo, vlagajo neznanske količine energije, živijo pod stresom, sebi v škodo. Vzrok temu so nedvomno mentalne predstave (za napredek moram trpeti, le z trpljenjem je možno napredovati, denar smrdi, denar kvari ljudi itd…itd…). Vendar te mentalne predstave so samo relativne. Možno jih je odstraniti in zamenjati, v trenutku.
To je nedvomno revolucionarna metoda na področju psihoterapije in še marsikje drugje (marketing, reševanje konfliktov, šport, izobraževanje, zdravljenje travm, komunikacija, vodenje skupin itd…).
Theta PSY® sistem psihološkega svetovanja vam pomaga živeti lažje in napredovati hitreje z manj stresa in brez garanja!
Moje razmišljanje:
“…Ne glede na to, kaj pravijo razna filozofska in religiozna izročila ali akademski psihološki diskurzi, je živeti srečno, izpolnjeno in materialno povsem preskrbljeno ne le množno, temveč tudi povsem naravno. Sreča, izpolnjenost, notranje in zunanje izobilje je vsakomur dosegljivo. Theta PSY® sistem sem sestavil z enim samim motivom v vidu: omogočiti aktualizacije človeških inherentnih potencialov vsem zainteresiranim, in sicer na povsem varen, hiter a vseeno postopen, prizemljen in povsem realen način…”- Edmond C.
Več o sistemu na www.theta-psy.com
written by Edmond C.
\\ tags: denar, kognitivna psihologija, ljubezen, marketing, napredek, novost, stres, theta PSY, thetahealing
video posnetki spodaj
DSM - Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, psihiatrična biblija oz. knjiga s pomočjo katere lahko psihiater diagnosticira “mentalno moteno osebo”, predpiše psihoaktivne substance in tudi hospitalizira, je skupek opisov mentalnih motenj
Loren R. Mosher, M. D.(doktor medicine), bivši vodja Centra za Študije Shizofrenije, The National Institute of Mental Health, je v svojem pismu o odstopu iz APA, zapisal:
“In nazadnje, zakaj se APA pretvarja, da ve več kot v resnici? DSM IV je izmišljotina na podlagi katere psihiatrija išče sprejemanje s strani medicine. Posvečeni pa vedo, da je to prej politični kot znanstveni dokument… Je le način, s katerim prejemajo denar.”
vir: moshersoteria.com
(odpre se nova stran)
DSM - resnična dejstva
 Le naivnost in neinformiranost ljudi, močan marketing in milioni dolarjev, vloženih v propagando, so pripomogli temu, da nekateri verjamejo, da je ta skupek podatkov res znanstvena referenca.
Da, “mentalne motnje”v DSM-ju so izmišljene. Izmišljene v smislu, da niso dokazane na znanstveni način. Vas zanima, kako se novo mentalno obolenje (z vsako izdajo DSM-ja jih je več na seznamu) uvrsti v ta priročnik ?
Na skupnih sejah APA-ja (American Psychiatric Association) se vodilni psihiatri, plačani tudi s strani farmacije, odločijo za novo motnjo in potem glasujejo glede simptomov, ki naj bi jih ta nova motnja imela (!).
Nobene raziskave, nobenih neodvisnih testov, laboratorijskih preiskusov, nič.
“… po 40 letih mora “biološka psihiatrija” še vedno dokazati prav vsako psihiatrično stanje/diagnozo/motnjo kot bolezen ali resnično moteno stanje, oz. kot nekaj, kar ima nevrološke, biološke, genetske ali kemične vzroke.”
Dr. Fred A. Baughman Jr., Pediatric Neurologist - “Malpractice and Violation of Informed Consent”
“Nimamo fizioloških dokazov za nobeno od psihiatričnih diagnoz… Psihofarmakologija, ob tem pomanjkanju dokazov, pa ne omahuje pri kreiranju “modelov bolezni” za psihiatrične diagnoze.”
Dr. Joseph Glenmullen, Klinični inštruktor psihiatrije, Harvard Medical School, 2000
Michael B. First, M.D., vodja skupine, ki pripravlja DSM5, pravi:
“Naloga skupine je bila, da ugotovi, zakaj je napredek tako omejen in da istočasno ponudi strateške vpoglede, ki bi lahko pripomogli k bolj vzročno naravnanemu diagnostičnemu sistemu. Nazadje je skupina ugotovila, da je področje [psihiatrično postavljenih diagnoz] leta oz. desetletja od sistema diagnosticiranja, ki bo temeljil na resnično in popolno vzročno pataloško-fiziološki bazi.”
V pogovornem jeziku povedano: v resnici ne vedo kaj povzroča psihiatrične “mentalne motnje”.
Original:
“A primary purpose of this group then, was to determine why progress has been so limited and to offer strategic insights that may lead to a more etiologically-based diagnostic system. The group ultimately concluded that given the current state of technological limitations, the field is years, and possibly decades, away from having a fully explicated etiology- and pathophysiology-based classification system for psychiatry.”
- Michael B. First, M.D. A Research Agenda for DSM-V: Summary of the DSM-V Preplanning White Papers. Published in May 2002.
Priročnik je trenutno v svoji četrti izdaji, v letih od 1952 se je število “mentalnih motenj” in “bolezni” povišalo za več kot trikrat. Leta 1952 je bilo v takratnem DSM-ju vključenih 112 “bolezni”, leta 1994 pa že kar 374.
Niti ne tako presenetljivo je, da najdemo v tej “avtoritativni” referenci doktorjev medicine in psihiatrov označena za mentanlne motnje banalna stanja, kot so: jecljanje, motnje črkovanja, motnje pisanega izražanja, problem življenske faze, sramežljivost (!), kajenje (nikotin) in uživanje kave (kofein) in ustrezajoče težave ob prenehanju uživanja, matematična motnja.
Če povem to na drugačen način, so torej vsi tisti ljudje, ki jim bolj ležijo družbene vede in ki jim matematika ne gre od rok, moteni? In je vsaj 75% ljudi, ki se pisno sploh nočejo izražati, prav tako mentalno motenih? In imam sam mentalno motnjo zato, ker sem dvojezičen in pri izdelkih podiplomskega študija v akademski Angleščini vedno znova delam določene napake črkovanja ali sintakse stavkov?
Še en smešni primer: še do nedavnega je bila v tej psihiatrični bibliji kot mentalna bolezen uvrščena tudi homoseksualnost (!).
Najbolj iskreni psihiatri sami priznavajo, da je ta priročnik popolno nezanesljiva in neznanstvena zmeda in da enostavno ne pozanjo razlogov za mentalne bolezni (video spodaj).
V samem DSM-ju je jasno navedeno, da “…priročnik ni zadovoljiv in zadosten za diagnosticiranje mentalnih bolezni za namene pravnih postopkov…”. - DSM IV, stran xxiii.
V izvirniku:
“According to the American Psychiatric Association’s own Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, the manual is “not sufficient to establish the existence for legal purposes of a ‘mental disorder,’ ‘mental disability,’ ‘mental disease,’ or ‘mental defect,’” in relation to competency, criminal responsibility or disability.
- DSM Fourth Edition, (American Psychiatric Association, 1994), p. xxiii.
Psihiatri že od l 1952 obljubljajo znanstvene raziskave za potrditev njihovih, z vsako novo izdajo DSM-ja na novo izmišljenih mentalnih motenj. Do danes brezuspešno. Niti ene neodvisne in resnično znanstvene raziskave ni, ki bi laboratorijsko potrdila katero koli od motenj, ki veljajo za (celo neozdravljive) bolezni.
V prvi izdaji DSM-ja, v l. 1952, je APA (American Psychiatric Association) navedla 60 različnih mentalnih motenj. L. 1968 so izdali DSM II. Takrat so mentalne motnje delili na nevroze in psihoze, slednje so bile označene za hujša popačenja realnosti.
L. 1980 je izšel DSM III, s popolno (izmišljeno, znanstveno neosnovano) novost: medicinski model (teorija kemičnega neravnovesja, o tej izmišljotini več v naslednji objavi) kot vzrok za mentalne motnj, dodanih je bilo mnogo novih katagorij motenj. Vendar jasnih defenicij vzrokov za te motnje enostavno ni bilo.
Pravzaprav, sam priročnik DSM III poudari: “Za večino DSM-III mentalnih motenj vzroki niso znani. Različne teorije so bile predlagane, podprte z dokazi, ki niso vedno prepričljivo razložili kako te motnje nastanejo.”
V originalu to zveni takole:
“For most of the DSM-III disorders . . . the etiology [the cause or origin of a disease] is unknown. A variety of theories have been advanced, buttressed [supported] by evidence not always convincing to explain how these disorders come about.”
APA torej priznava, da nimajo pojma o pojmu, kaj povzroča te t.i. motnje. Istočasno pa se čutijo povsem kompetentne za diagnosticiranje in zdravljenje teh istih “motenj”. Namreč, če ni znanstvenih dokazov za vzroke depresije, recimo, kaj natančno potem zdravijo psihiatri? Če nove “bolezni” izglasujejo v njihov priročnik za diagnosticiranje, kaj natančno torej zdravijo?
Vabim vas, da si ogledate video posnetek spodaj. V njem sam direktor raziskovalnega oddelka pri APA prizna, da v bistvu ne poznajo pravih vzrokov za njihove mentalne motnje.
V videu so tudi izjave samih psihiatrov, ki potrjujejo dejstvo, da za njihove “mentalne motnje” ni nobenih laboratorijskih dokazov.
Get the Flash Player to see this player.
In Dr. Darrell Regier, sam direktor raziskovalnega oddelka pri APA (American Psychiatric Association), ki je tudi glavni akter pri kreiranju naslednje verzije DSM-a, pravi: “Pravzaprav trenutno ne poznamo pravih in natančnih vzrokov za katero koli od mentalnih motenj.”
vir: intervju, prikazan v videu zgoraj
Get the Flash Player to see this player.
In kako je s psihiatri pri nas?Po svetu (izven ZDA) se uporabljajo klasifikacije, ki temeljijo na DSM-ju. Kaj se torej gre naše zdravstvo? Kdo je odgovoren za predpisovanje psihoaktivnih drog na podlagi neznanstveno utemeljenih “motenj” in “bolezni”?
Povezave, dodatne informacije:
- Nevarni DSM, članek >>
- Resnica o DSM-ju, spletna stran >>
- DSM IV, uradna spletna stran >>
- uvod v DSM V, uradna spletna stran, APA >>
- članek o finančni povezanosti čalnov APA odbora, ki glasujejo za vpis novih “motenj” v DSM >>
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, behaviorizem, denar, diagnosticiranje, dorgiranje, droga, DSM, duša, EUR, farmacija, izmišljotine, laži, lobij farmacije, prevare, proziac, psihiatrija
video posnetki so spodaj
“Pacientovo pozornost pridobimo z močnimi in bolečinami polnimi vtisi, ga podvržemo brezpogojni ubogljivosti in mu v srce za vedno vtisnemo občutek, da je potreben [pomoči]. Volja pacientovega nadrejenega [psihiatra] mora biti kakor močan in neomajen zakon, kateri se [pacient] ne bo več upiral.”
- Johann Christian Reil (prvi je uporabil besedo “psihiatrija”), l. 1810
“Zmanjševanje inteligence je pomemben faktor v procesu zdravljenja. V bistvu so ene najuspešnejših zdravljenj prav tista, ki uspejo posameznika zreducirati skoraj do amentije [stanje šibkega uma].
- Abraham Myerson, psihiater, navedek iz knjige Bruce Wisemana “Psychiatry, the Ultimate Betrayal”
Ob teh navedkih ostajam brez besed. Vi?
Psijiatrija ima zelo temačno preteklost (video spodaj), katere pečat je še vedno čutiti v pristopu k pomoči ljudem celo dandanes.V prvi vrsti je to zastarelo, okamenelo in pomankljivo dojemanje človeka kot fizično mašino, brez duše, brez svobodne izbire in brez notranjih potencialov. Inherentna zgrešenost mehanskega pristopa k duševnosti, pod imenom behaviorizem.
Behaviorizem uči, da smo ljudje (predvsem pa otroci) živali, povsem mehansko pogojeni in brez duše, brez možnosti izbire. Vodi nas mehanika, možgani, determiniranost je inherentna človekovemu življenju, zavest ne obstaja, občutki in misli niso stvar izbire. Vse je pogojeno s prejšnjimi pogojenostmi.
1. Začetki: Biološki, medicinski model zdravljenja težav
 Benjamin Rush, sicer doktor po izobrazbi in rasist po srcu, je bil l. 1965 oklican za očeta ameriške psihiatrije. Deloval je koncem 19. stoletja, očitno zelo uspešno, iz zornega kota takratnih učenjakov. Osebam je puščal kri, v dobri veri, da jim to res pomaga pri čustvenih in mentalnih tegobah. Skoval je tudi nalepko inferiornosti “nigrov”, temnopoltih ljudi. Na silo je na elekrtičnemu stolu podobno napravo vezal ljudi, rekli so ji “The tranqualizer.” (na sliki levo, video spodaj)
Henry Cotton, najstrašnejši pshiater (Madhouse: A Tragic Tale of Megalomania and Modern Medicine, o knjigi >>) je svoje paciente “zdravil” s skalpelom: pohabil, odstranjeval jim je dele telesa. Očitno je verjel, da so za mentalne težave krivi zobje, sinusi, notranji organi itd… Nadaljevali so s šok terapijami in “zdravili” obolele možganske predele, nato so uvedli lobotomijo in mehansko odstranjevali, iz njihovega vidika, za težave odgovorne predele prednjih možganov (!).
Resnici na ljubo, moderna psihiatrija ni napredovala prav zares, še vedno je inherentno vpeta v fizične, mehanske in mesene interpretacije človeške psihe. Morda res ne režejo več ledvic iz telesa svojih hiperaktivnih pacientov, ne pohabljajo svojih pacientov z elektro šok terapijami in ne vrtajo več lukenj v čelne predele možganov - kljub temu pa močan pečat dediščine njihovih v determinizem vpetih prednikov še nosijo s seboj.
Še vedno želijo paciente na silo spremeniti (na podlagi v eni od naslednjih objav omenjenega dvomljivega statističnega priročnika - DSM-ja), dandanes s pomočjo psihoaktivnih drog.
Ljudjem ne pomagajo prav zares, predpisujejo jim droge, ki imajo več negativnih stranskih učinkov, kot pa pozitivnih (in še ti so procentualno le malce večji od placebo efekta). Še vedno se NE ukvarjajo z vzroki za težave ljudi, kljub napredku v vzporedni vedi, psihologiji in v sorodnih vedah kot so nevrobiologija in kvantna mehanika.
Humanistična in predvsem transpersonalna psihologija sta moderni vedi, ki človeka ne pojmujeta več kot le 80 KG ogljika in vode. Nevrobiologija prav tako napreduje in vodili nevropsihologi dokazujejo obstoj svobodne volje. Tudi kvantna mehanika govori v prid obstoju zavesti. A psihiatrija očitno vztraja pri svojem: ljudje so fizične živali, v bistvu. Žal. Zakaj bi se sicer ukvarjala LE s posledicami in ne z vzroki za težave?
2. Nadaljevanje: Mehansko, behavioristično pojmovanje duševnosti (video spodaj)
 Ivan Pavlov, Rus, je začetnik mehaničnega pojmovanja človeške psihe. Najprej živalim, potem pa tudi otrokom, je v čeljusti vrtal luknje in meril količino sline, ki naj bi jo sprožili zunanji dejavniki, tako je postavil temelje t.i. terapije s pogojevanjem; John Watson, pravi nasilnež, iz mojega vidika, izvajal je obupne poskuse na dojenčkih (njegovo pristop: na ljudi je potrebno gledati kot na živali); B. F. Skinner (svojo lastno hčerkico je zaprl v t.i. “Skinner box”, za enajst mesecev, kajti verjel je, da so otroci živali; izvajal brutalne teste na dojenčkih ipd…).
Ti utemeljitelji behavioristične vede, niso ravno mesarili ljudi, prav gotovo pa bi jih za njihovo početje dandanes večino sodišč obsodilo za zločine proti integriteti, zdravju in življenju ljudi.
V behaviorizmu ni prostora za svobodno voljo, svobodno izražanje čustvenih potreb, ni prostora za spontanost niti za dušo. Ljudje, predvsem pa otroci, smo brezdušna, mehansko pogojena bitja, na nivoju živali. Zavesti ni.
Behaviorizem, kljub napredku v zgoraj omenjenih vedah, še vedno vztraja pri fizični, mehanski in živalski obravnavi ljudi, otrok, še danes (!).
ZAČETKI PSIHIATRIJE, video
Get the Flash Player to see this player.
TEMELJI PSIHIATRIJE, znanost brez duše, video
Get the Flash Player to see this player.
EUGENIZEM in PSIHIATRIJA? video
Get the Flash Player to see this player.
ŠOK “TERAPIJE”: POŠKODBE MOŽGANOV, video
Get the Flash Player to see this player.
Povezave za nadaljni študi tematike:
- Stanford Universtiy, Behaviorism >>
- B.F.Skinner, Behavioral Psychiologist >>
- John B. Watson, Behavioral Psychiologist >>
- knjige o behaviorizmu, amazon com >>
- Eugenics, wikipedia >>
- Madison Grant, wikipadia >>
- Ernst Rudin & Psychiatry, google.com >>
- Manfred Sakel, wikipedia >>
- Zgodovina šok terapij v psihiatriji, Renato M.E. Sabbatini, PhD >>
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, behaviorizem, denar, dorgiranje, droga, duša, EUR, farmacija, lobij farmacije, močenje, mučenje v terapiji, pavlov, pomoč, proziac, psihiatrija, psihiatrija industrija smrti, skinner, smrt, teorija pogojevanja, uvod, watson, zloraba, zlorabe
V tej (spodaj) in v nekaterih naslednjih objavah si boste lahko, dragi obiskovalci in obiskovalke Bloga, ogledali dele dokumentarnega filma o psihiatriji.
Ob tem bi vas rad prijazno opozoril na nekaj podrobnosti:
1. Dokmentarec prikazuje stanje psihiatrije v ZDA. Glede na to, da smo v Sloveniji še vedno vsaj 20 let za razvitim svetom (v dobrem in v slabem), je morda dobro, da razlikujete med stanjem v ZDA in stanjem pri nas.
2. Dokumentarec, kot celota, je sestavljen zelo ostro in je fokusiran samo na negativno plat psihiatrije. Vendar vedno obstajata dve plati, pri vsaki stvari. Vabim vas torej, da si sami ustvarite svoje mnenje o psihiatriji, in da celoto zadevo sami raziščete in se o vsem sami prepričate. V nekaterih objavah bo precej referenc, povezav, izjav, predstavljenih bo tudi kar nekaj knjig o obravnavani tematiki. Namen tega je samo eden: vsak naj si ustvari svojo sliko.
3. Nekateri posnetki v dokumentarcu so res groteskni. Sam celotno zgodbo o psihiatriji poznam že zelo dolgo časa, deloma iz študija in deloma iz pričevanj “pacientov” psihiatrije. Nikoli pa nisem videl avtentičnih posnetkov psihiatričnega “zdravljenja”, behaviorističnih poskusov t.i. teorije pogojevanja na ljudeh in dojenčkih, recimo, šok terapij, posnetkov lobotomije itd…
Priznam, da so se me nekatere stvari (posnetki, pričevanja) ob gledanju filma res dotaknile in solze so tekle in tekle vsaj dvakrat.
4. Celotni film je produkt CCHR (Uradna stran >>), avtorske pravice pripadajo njim. Vabim vas tudi, da si ogledate njihovo spletno stran in predvsem njihove publikacije o škodljjivih stranskih učinkih “zdravil”, ki jih predpisujejo psihiatri, o pričevanju praih doktorjev medicine o izmišljotini “kemičnega neravnovesja”, o povsem neznanstvenem načinu diagnosticiranja itd…
5. Dokumentarec ni moj izdelek in dočim se z veliko večino prikazanega materiala strinjam iz vsega srca, sam nisem član CCHR-ja niti organizacije, ki je CCHR ustvarila. Sam bi obravnavano tematiko predstavil na bolj blag, morda na bolj akademski način. Vendar na koncu koncev je to ameriški izdelek, in za Američane je znano, da imajo radi čustveno nabite kadre.
6. Dokumentarec pa, kljub prej omenjeni točki, vsebuje avtentična pričevanja pravih doktorjev znanosti, medicine, farmacevtskih trgovcev, žrtev psihiatrije in celo psihiatrov samih. Nekatera pričevanja vas bodo verjetno predramila, presenetila morda vam celo pomagala. To je tudi moj namen.
7. Namen teh objav je dialog o tabu temi pri nas: resnični vrednosti psihiatrije in njene pomoči. Komentarji so torej zelo dobrodošli. Hvala vam.
Res vas vabim, da si celotno serijo Blogov, ob upoštevanju vsega v tej objavi, ogledate. Ne bo vam žal, to vam lahko rečem.
Za danes pa Uvod, podrobnosti v prihodnjih dneh in tednih
(za povečavo kliknite na ikonco spodaj desno med časom in drsnikom za glas)
Get the Flash Player to see this player.
Se nadaljuje…
Naročite brezplačni DVD paket Citizens Commission on Human Rights Information Package >>
Povezave:
- The Citizens Commission on Human Rights uradna spletna stran >>
- muzej online >>
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, behaviorizem, denar, dorgiranje, droga, EUR, farmacija, lobij farmacije, močenje, mučenje v terapiji, pavlov, pomoč, proziac, psihiatrija, psihiatrija industrija smrti, skinner, smrt, teorija pogojevanja, uvod, watson, zloraba, zlorabe
 Temne plati psihiatrije obstajajo in za pisanje o tem imam, kot psiholog in humanistični psihoterapevt z več kot enajst letno prakso, tehtne razloge. Nemalokrat sem namreč v seansah imel priložnost videti porazne in tragične učinke psihiatrične “pomoči”, od otopelosti in apatičnosti do pomanjkanja volje do življenja in nezmožnosti pristnega stika s svojimi čustvi - vse posledica jemanja predpisanih psihoaktivnih drog. Osebam v takem stanju nisem mogel prav zares pomagati.
Imam tudi prijatelja, ki je imel to smolo, da je prišel v kremplje psihiatrije. Njegove zgodbe o psihiatrični “pomoči” (beri: drogiranju) so zame prava nočna mora. Terapije, ki jih je deležen (posilijo ga z antipsihotiki tako, da nekaj dni samo vegitira, kot živi zombi), so pravo mučenje in njegovo stanje samo podaljšujejo in niti pod razno ne pomagajo. To traja če več kot 10 let…
Osebno poznam tudi ljudi, ki nič hudega sluteč jemljejo psihiatrično predpisane psihoaktivne droge, v dobri veri , da jim bo to enkrat v prihodnostii vendarle pomagalo. Napredka pa ni, pomoči ni, stanje se ne izboljšuje. Njihove težave ostajajo nerešene, vzroki nedotaknjeni.
Sami pravijo, da so po psihiatrični “terapiji” živi mrtvaki, brez volje do življenja, redijo se dramatično, izpadajo jim lasje, utrujeni so do onemoglosti. Popolna in huda tragika, iz mojega vidika. Vse to sam še težje sprejmem, ker točno vem, da je možno ljudem, v katerih koli težkih situacijah, uspešno pomagati na naraven in human način. Brez drogiranja.
V teh in v seriji naslednjih objav na Blogu bi vam rad predstavil tiste temne plati psihiatrije, o katerih se v javnosti pri nas sploh ne govori, pa bi se moralo.
Zakaj torej pišem o tem?
Zato, ker sem živo bitje, imam srce in mi ni vseeno za vse te ljudi, ki nevede in naivno verjamejo v psihiatrijo, v dobri veri, da je to znanstvena panoga pod okriljem uradne medicine. V bistvu pa je, iz mojega vidika, psihiatrija le psevdo znanos, ki nosi težak pečat malce temne zgodovine in ki evidentno temelji na povsem zmotni predpostavki, da smo ljudje le fizična, mehanska in živalska bitja.
Srce se mi trga, ko v seansah humanistične psihoterapije poslušam pripovedi o oholih in površnih pshiatrih, ki postavijo diagnozo v max. 15 minutkah, v bistvu pa niti ne vedo, kaj se s temi osebami pravzaprav dogaja. In osebe v težavah? Za vse življenje so marginirani z oznakami psihiatirje, in naposled odvisni od psihoaktivnih substanc, ki jih v prvi vrsti sploh ne bi potrebovali, če bi se doktoru psihiatru dalo malce globje pogledati osebi v oči.
Psihiatirja je posvojenec farmacije in farmacija je izključno in samo posel, na miliarde EUR vreden posel. Denarja v zdravju namreč ni, denar je v boleznih. Tako je moje mnenje.
Nedvomno, tudi psihiatri imajo določene uspehe pri svojem delu; pomirjevala recimo, so v določenih življenskih situacijah razumna trenutna rešitev. To pa je, iz mojega vidika, tudi vse. Dolgotrajno drogiranje ali celo hospitalizacija enostavno ni potrabna. Živimo namreč v modernem času, ne v srednjem veku, in ljudje imamo ustavno zagotovljene svoboščine in predvsem na voljo metode pomoči, ki so mehke, naravne, človeške in povsem neintruzivne.
Sam imam veliko izkušenj z osebami, ki so bili pri psihiatrih zaradi raznih težav - napredka s pomočjo psihiatrije enostavno ni bilo. Antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki v prvi vrsti omamljajo ljudi, jim jemljejo voljo do življenja in dobesedno ubijajo življenjsko energijo in radost.
Psihiatri očitno verjamejo le v meseno razlago naše psihe, navkljub najnovejšim raziskavam nevrobiologije, kognitivne znanosti, nevropsihologije, transpersonalne in humanistične psihologije ter celo kvantne mehanike. Vse te vede poudarjajo, da imamo svobodno voljo in da smo živa bitje, ne samo nemi jetniki fiktivnega kemičnega neravnovesja v možganih.
Vendar dokler bodo ljudje neinformirani glede spodrsljajev, ki jih psihiatri še dandanes počno preko svobodne izbire pacientov, in dokler bodo naivno verjeli, da jih lahko neka umetna snov (psihoaktivna droga) odreši praznine žalosti v njihovem srcu, vse dotlej bo miliardni posel, psihiatrija, cvetel. Napredka, tistega pravega napredka (preseganje vzrokov za težave) v življenjih pacientov, pa ne bo.
V seriji objav, ki sledijo, bom svoje poglede argumentiral in vam tudi predstavil izjave samih psihiatrov, psihologov ter tudi pravih doktorjev medicine, ki govorijo o resnični podobi psihiatrije (tudi v sodelovanju s kolegi iz tujine in z CCHR, njihova uradna spletna stran >>, kljub njihovi pretirani in preostri fiksaciji na negativno plat)
V prvem četrtletju 2009 bom tudi sam pričel s študijem (v okviru podiplomskega študija) nevrobiologije in nevropsihologije in pričakujete lahko tudi akademske argumente, ki bodo podprli moje poglede na obravnavano tematiko.
Na mestu je opomba:
če želite ostati v lepi nevednosti in še naprej naivno verjeti v psihiatrijo in imate morda občutljiv želodec, potem objave ki sledijo, ne bodo za vas.
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: antidepresivi, antipsihotiki, denar, dorgiranje, droga, EUR, farmacija, lobij farmacije, močenje, mučenje v terapiji, pomoč, proziac, psihiatrija, psihiatrija industrija smrti, smrt, zloraba, zlorabe
 Z delom na sebi (v smislu truda v smeri osebnega, intimnega, socialnega in finančnega in transpersonalnega napredka) se ukvarjam več ali manj aktivno že od zelo rane mladosti.
Uporabljal sem mnogo pristopov, tehnik, metod, velikokrat segel po pomoči tudi od zunaj, pri terapevtih, učiteljih, mentorjih. Moja izkušnja je, da je možno doseči ogromno napredka, skoraj ne glede na metodo in tehniko, ki jo uporabljam, če sem res sam angažiran in posvečen napredku.
Namreč, kdo želi napredovati? Kdo ima težave? Kdo nima dovol denarja? Sem to jaz?
Po mnogih letih dela na sebi in po več kot desetletju aktivne pomoči drugim lahko iskreno povem, da mi vselej najbolj pomaga samokritično soočanje in odgovor (in naposled ustrezna akcija za razrešitev težave ali dileme) na tisto ključno vprašanje: ALI SEM RES SREČEN, TUKAJ IN SEDAJ?
Velika večina nas živi brez globljega razmisleka, plitko in skorajda mehanično. Ali pa iz knjig, naivno sledeč napotkom, kar nas od prave intimne sreče morda tudi oddaljuje. Kot kaže, je v naši srži tendenca bivanja, ki spominja na vedenje ovac v čredi…
Eden izmed najlažjih načinov preseganja teh omejitev je zame iskreno brskanje po sebi in iskanje odgovorov na naslednja vprašanja:
- Ali sem zares srečen?
- Me moj način življenja res osrečuje?
- So moji načrti za prihodnost RES MOJI?
- Je to, kar imam sedaj v življenju res to, kar si v srcu želim?
- Sem v zakonu, partnerskem odnosu srečen?
- Sem zadovoljen s službo, faksom?
- Pred čem bežim?
- Čemu se skušam izogniti?
- Kaj pravzaprav hočem doseči v svojem življenju?
- So moji cilji RES MOJI ali od zunaj pobrani?
- Me moja poslovna uspešnost RESNIČNO tudi osebno izpolnjuje?
S pristnejšimi občutki in globjo realnostjo tukaj in sedaj, v vsakdanjem življenju, se mi je včasih res težje soočati. Vendar s časoma sem se naučil, da je to v bistvu edina priložnost in zame edina pot za napredek: več pristnosti in upoštevanja svojih čustvenih potreb pomeni več notranjega miru in sreče.
Dovolite, da malce posplošim:
Kljub aktivirani DNK in vsakodnevno urevnovešenim čakram, čiščenju preteklih življenj in negativne karme, kljub dolgoletni psihoanalizi, psihoterapiji, dolgoletni hoji po duhovnih poteh, izvajanju yoge, mantranju, branju svetih spisov, kljub vsej pomoči angelov, nadangelov, mojstrov modrosti in samega Boga…pravzaprav ravno navzlic vsem tem dejavnikom…vprašajmo se: ali smo res, prav zares srečni , tukaj in sedaj?
Iz sebe za Sebe.
written by Edmond C.
\\ tags: bog, denar, DNK, kognitivna psihologija, mantranje, NLP, pnapredek, psihoanaliza, seks, sreča, trud, yoga, Psihoterapija
K pisanju tega bloga me je spodbudil razgovor z znanko, ki mi je zaupala “govorice”, da se bodo v zelo kratkem času tisti pravi svetovni vodje (ki naj bi bili duhovno zelo razviti in ki stojijo za trenutnimi predsedniki vlad po svetu) dogovorili in podpisali nek zakon (!), ki bo omogočal duhovnežem po vsem svetu, da izplavajo iz denarnih težav, en-dva-tri.
Namreč, ukvarjati se z duhovnostjo praviloma pomeni, po besedah moje znanke, imeti denarne težave. Vsi duhovneži naj bi bili pač na področju financ zelo šibki.
Najprej sem mislil, da se šali, potem pa me je njen resni izraz v očeh prepričal o nasprotnem. Ta ženska je v te “govorice” dejansko iskreno verjela.
No, če pustimo te “govorice” ob strani, vsekakor je res, da je denar in služenje denarja na splošno zelo delikatna tema. Pri svojem terapevtskem delu se srečujem s finančnimi težavami strank iz dneva v dan. Ugotavljam, da je v življenju mojih strank vprašanje denarja (in pripadajoča negativna mnenja o njem) definitivno na prvem mestu. Ni je teme, ki bi bila bolj negativno obarvana, kot pa je denar in služenje denarja.
Hmm. Ravno pri financah se je, po mojih izkušnjah, potrebno najbolj angažirati, se posvetiti delu in konstruktivni akciji, ki pelje v zaslužek. Samozavest, komunikativnost, spoštovanje samega sebe in visoka samopodoba - to je, pri dobrem zaslužku na pošten način, ključnega pomena.
In že smo pri t.i. duhovnežih, ki imajo venomer težave z denarjem. Vendar za to ni kriva oz. odgovorna duhovna pot ali religija. Ravno nasprotno. V nekaterih primerih ja ravno duhovna pot nadomestna rešitev za res izpolnjeno življenje tukaj in zdaj, v vsakdanjem življenju.
Čakati na neke zunanje dejavnike, da nas bodo obogatili in potegnili iz revščine, prav zares ne pelje daleč. Je to samo posledica našega post-socialističnega sistema ali segajo taki pasivni pogledi globlje?
Živimo v materialnem svetu, ki ima svoje zakonitosti in ena izmed teh je dejstvo, da je za življenje potreben denar.
Denar.
Ne torej meditiranje, angeljska glasba, stoja na glavi ali theta stanje zavesti. Dočim so navedene stvari zelo dobordošle, dejstvo ostaja: za preživetje v Sloveniji je potreben denar.
Smo res, prav zares lahko srečni brez prebite pare v žepu in z blokiranim bančnim računom? Po mojem mnenju, ne.
Kaj o tem menite vi?
written by Edmond C.
\\ tags: denar, glasba, meditacija, smisel, sreča, življenje
Pozdravljeni vsi! 
In dobrodošli na mojem novem Blogu! To je moj prvi Blog in vesel sem, da se vam bom lahko predstavil tudi na tak, moderen način!
Projekt novega Bloga sem zastavil kar natančno in tudi široko. Kot vidite je domena Bloga lastniške narave, edmondc.net. Dolgo časa sem razmišljal, kako naj poimenujem svoj novi Blog in kakšno domeno naj si izberem. No, praviloma se vselej in povsod podpisujem enostavno z Edmond C., tako da je na koncu le-to prevladalo.
Blog torej začenjam z novim letom, 2008.
V sebi čutim, da bo to leto zame izredno produktivno, dobro in pestro. Letos me čaka ogormno dela na področju študija (transpersonalne) psihologije, še več dela v raziskavi in razvoju nove psihoterapevtske metode TCT® in tudi dela v podjetju.
To leto bo zame pomembno, zato vas vabim, da se mi pridružite na vznemerljivi poti napredka in učenja vedno novih spoznanj.
Naj bo leto 2008 dobro tudi za vas in vaše drage! Obilo radovednosti, občudovanja in tudi spoštovanja življenja vam želim!
Hvala vam za vaš čas!
Edmond C., univ.dipl.psih.
written by Edmond C.
\\ tags: blog, denar, doktorat, edmond c., edmondc.net, izkušnje, izražanje, psiholog, psihologija, sreča, študij
|
Novi komentarji