Vabljeni k branju!

hvala vam za te misli.

Da, na koncu koncev smo sami odgovorni za reakcije na vplive iz okolja in včasih je umik ena pametnejših rešitev. Se strinjam.

Sam sem bil do sedaj član dveh kolektivov, najprej v državni upravi potem v privatni družbi. V prvi situaciji mi je šla v nos nestrokovnost šefov, togost hiararhije, nekreativno delo. Od tam sem spokal, takoj sem se počutil zelo dobro.

Nato privat družba, manipulativno vodstvo, dvo oz. troličnost, tudi od tam sem pobral šila in kopita in šel na svoje.

Zavedam se, da sem imel probleme z avtoritetami, nekonstruktive rešitve za (ne)obstoječe probleme so zame tujka, s pasivnimi osebami nisem ravno kompatibilen. Zatorej je (bila) lastno podjetje zame edina pametna rešitev, kratko in dolgoročno gledano. Finančno pa sploh.

Izkustveno mi je povsem jasno, da drugih enostavno ni mogoče spremeniti in prilagajati se v nedogled zame enostavno ni modro.

Imam pa sedaj vodilno pozicijo pri projektih v svoji firmi in vselej vzamem v svoj team izključno res angažirane, samozavestne in samoiniciativne ljudi oz. prerverjeno uspešna podjetja. Le zakaj bi uspešnost projektov omejeval z drugačnimi ljudmi/partnerji?

Aktivnost, pridnost, angažiranost, kreativnost - to so kvalitete, ki res pripomorejo k uspešnosti katerega koli projekta. In nedvomno, soočanje s svojimi negativnostmi in prevzemanje odgovornosti zase je pogoj za doseganje teh kvalitet.
Tako je moje mnenje.

Hvala tudi vam za vaš čas.

LP
e.

najlepša hvala za vaše cenjene misli .

Ne morem reči druzga, kot da se popolnoma strinjam. Vaš odgovor me je ponovno spomnil na obljubo, ki sem jo dala sama sebi že pred časom, in to je, da sem sama odgovorna za svoje počutje, neodvisno od zunanjih vplivov. V takšnih trenutkih oz.obdobjih, ko konflikti dosežejo vrhunec, se ljudje zatečemo k napačnemu pristopu. V privat življenju se s takšnimi situacijami ne srečujem, saj se s sebi bližmjimi o vsem pravočasno pogovorim in razčistimo zadeve, preden je prepozno. Te težave imam samo na službenem področju

Vendar se bojim, da se nikoli ne bom znala spoprijeti oz.sprejeti, da je, žal, pretiran ali neosnovan ego, pomanjkanje samoobjektivnosti ter samoocene lastnih dejanj in obnašanja, še vedno prepogost pojav v mojem službenem življenju. Žal, moj položaj v podjetju ni dovolj vodstven, da bi lahko odločujoče vplivala na izbiro novih kandidatov, nekateri pa so bili tule preden sem prišla. Seveda se lahko vživim v vlogo le-teh, ki so še žal vedno na isti stopnji znanja in sposobnosti, kot takrat ko sem se jst vkrcala na to ladjo (3 leta nazaj) oz.nekateri na isti stopnji kot takrat ko so sami prišli (kar je napaka managementa, ker jih niso znali ustrezno spodbujati ali pa zamenjati). Ni prijetno, če nekdo novejši po svojih sposobnostih in znanju prične nanje metati slabo luč. Ampak vsi smo imeli povsem enake možnosti se učiti in napredovati - le te so v našem podjetju izključno odvisne od stopnje samoinciativnosti, ki jo človek premore. Izstopajoči iz množice - v dobrem ali slabem smislu, pa nikdar niso bili priljubljeni in z veseljem sprejeti. Ampak s temle morajo opraviti dotični sami s seboj, ane.

Po temeljitem premisleku in retrospektivi problematičnega področja, sem se odločila, da se bom umaknila iz teh situacij na tak način, da sem odstopila kot vodja svojega teama, dela in naloge so se jasno in nedvoumno razporedile in sem od sedaj naprej zadolžena samo za “svoj vrtiček”.
Meni osebno, naziv vodja, ne predstavlja nekega prestige-a, le breme in veliko nadur:)
Sicer za samo podjetje to ni najboljše, ampak zame se pa skrb za dobro in pravočasno delo celotne skupine in s tem sovpadajoč pritisk, nezadovoljstvo ipd zaključi. Naj se s to problematiko različnih karakterjev, neizpolnjenih pričakovanj in visokoletečih egov ukvarjajo tisti, ki so jih tudi zaposlili Psihološki učinek te poteze bo dal dotičnim v konfliktu navidezen občutek zmage, kar je vredu, saj bo doprineslo k umiritvi duhov, vendar jst bom mirneje spala, moji dnevi bodo prijetnejši. Da je zmaga le navidezna, bodo pa dotični zelo kmalu spoznali, ko bodo na lastni koži čutili pritiske ob nezadovoljivih rezultatih

Druga stopnja je pa znižanje lastnih pričakovanj do same sebe, kar bo malo težje, ampak moj perfekcionizem me tolče po glavi že vrsto let in je čas, da s tem preneham Po izkušnjah in po skupnem zaključku mene in moje šefice, sva ugotovili, da iz profesionalnega vidika imamo tri vrste ljudi: tiste, ki dajejo 20% svojih zmožnosti in so prepričani, da so ogromno naredili (na mojo nesrečo imam predvsem opravka s temi), tiste, ki dajejo 80% in se tega zavedajo ter se tudi zavedajo, da je to dovolj za ohranjanje zaposlitve in tiste, ki dajejo 150% in se še vedno sprašujejo, če je to dovolj. No, jst spadam v zadnjo skupino in ta miselni vzorec je treba premakniti.

Tako, da se strinjam v popolnosti, vse je le stvar pravilne percepcije. In včasih, četudi navidezno nazadujemo, smo v bistvu napredovali. Duševni mir in dobro počutje nimata cene.

Hvala za prijetno debato in lep pozdrav, Jana

v našo debato ste vnesli zanimivo vsebino. Hvala vam.

Izpostavil bi rad sledeče:

1. Na naše dojemanje življenja in vsega ostalega vpliva veliko dejavnikov, lahko bi jih strnili v tri skupine:
- vplivi okolja (podnebne spremembe, viharji, vročina, mraz itd…),
- vplivi drugih ljudi (to kar opisujete vi, če se ne motim) in seveda
- naše lastne notranje negativnosti in pozitivnosti.

Soočanje, o katerem govorim, je soočanje z vzroki za morebitne težave, ki jih imamo MI. In kakor koli že obračamo vplive iz okolja in vplive od drugih ljudi, smo na koncu koncev mi tisti, ki na tak ali drugačen način odreagiramo na te vplive (to so osnove kognicije, percepcije).

Prav konkretno rečeno, za vašo trenutno situacijo, od vas je odvisno, kako boste doživljali nastali problem, po mojem mnenju. Da, strinjam se z vami, druge spreminjati ali siliti jih v neko soočanje je vnaprej izgubljena bitka, v najboljšem primeru le boj z mlini na veter. Drugi imajo, prav tako, kot mi, svobodno voljo.

Od nas pa je odvisno, kako bomo doživljali nastale situacije. Poletno vročino, recimo, lahko doživljamo kot napad na našo telo ali pa kot trenutno stanje atmosfere.

Torej, od vas je odvisno, ali boste doživljali slabe odnose med zaposlenimi kot nekaj, kar vam lahko zagreni dan. Lahko ste jezni, seveda. Lahko pa tudi ne.

Izkušnje kažejo, da je vsako situacijo možno rešiti na konstruktiven način. Morda rešitev ne pomeni popolne zmage, vsekakor pa vsaj olajšanje.

Tole mi prihaja na misel:
vsak neuspeh ni nekaj negativnega, temveč le izredna priložnost za nov, bolj konstruktiven pristop.

2. Pri delu z drugimi je konflikt vedno potencialno prisoten. Vendar, zopet smo pri isti zgodbi: percepcija je subjektivna zadeva. Če bi se vam podobne situacije ponavljale iz meseca v mesec, potem bi se bilo dobro malce poglobiti vase in najti vzroke za to, da pač zaposljujete osebe s takimi konfliktnimi profili.

Če torej povzamem:
res je, nismo vedno samo mi tisti, ki sprožamo konflikete in težave. Tu so še vplivi iz okolja in vplivi od drugih ljudi.
Vendar prav tako pa je tudi res, da smo MI tisti, ki lahko na vse te zunanje vplive reagiramo sebi v prid ali v škodo.

Tako je moje mnenje.

Kaj o tem menite vi, draga Jana?

trenutno se nahajam v enem čudnem stanju duha in razuma, ki je najverjetneje v eni besedi depresija, kot posledica neprijetne situacije na službenem področju oz. konfikta s podrejenimi sodelavci.

Ne morem se izogniti komenarju na izvrsten članek, vendar nemalokrat se pa znajdemo v situacijah, kateri ne doprinese samo en posameznik (npr.jst), ampak je več akterjev ali drugače, nobena žlica ne ropota sama. Sposobna sem se soočiti z nekaterimi napakami, ki sem jih naredila, najpogosteje iz obupa, ker zastavljeni rezultati konstantno ostajajo nedoseženi, ampak spet ne tako slabo, da bi lahko nadomestili le-te. Po opozorilu sem premlela samo sebe in si zastavila načrt lastnih sprememb in kontrolnih točk, da se ne bodo ponavljale. 1/2 očitanih “napak” pa ne morem sprejeti, saj ni bila moja krivda, če se je npr. novozaposleni predstavil (in bil priporočen) kot oseba, ki določena področja obvladuje (zato je tudi bil sprejet na delovno mesto) in se je kasneje izkazalo, da temu ni čisto tako oz.da je celo daleč od tega. In seveda ne vidi svoje odgovornosti v smislu, da potem pač mora adhoc manjkajoče znanje in veščine, zaradi katerih je imel prednost pred kandidati nekako nadoknaditi, ane. Dotični vidi in se tudi uradno pritožuje, da sem prezahtevna??! Ne bom naprej razpredala, ampak tole je en vzorčni primer, ki potrjuje bistvo mojega pisanja.

Prisiliti takšne osebe v soočenje s sržem nastale situacije, seveda ni mogoče in tudi pojasnjevanje ter poskus osebi odpreti oči iz tega zornega kota, ni bilo uspešno. In kar se mene osebno tiče, se glede takšne zadeve nimam s čem soočati. Nimam slabe vesti, saj točno vem, da so dela in naloge bili predstavljeni korektno in je bilo jasno izraženo, da je delo zahtevno, pa zame še vedno ostaja problem in sicer slabi odnosi med sodelavci ter vztrajno pritoževanje nad domnevno krivico ter posledično zagrenjen skorajda vsak dan službe.

Torej tudi s soočenjem svojih lastnih napak in napačnih dejanj včasih ni mogoče rešiti težav, včasih jih tudi ni mogoče niti omiliti oz.olajšati. Ali morda narobe razmišljam?

Lep pozdrav, Jana

da, ljudje radi prelagamo odgovornost na druge, celo na vreme in monetarni sistem. V bistvu so to samo igrice, ki se jih gremo, ker je tako lažje. Farsa, zabloda ter iluzija, ki ne pelje nikamor.

Ravno o tem teče beseda v tem blogu: soočanje. Kdor se je pripravljen soočati s svojimi lastnimi težavami in morda celo z vzroki zanje, in seveda glede teh negativnosti tudi kaj konkretnega storiti, tak posameznik bo prav kmalu sproščen in srečen. Kajti zaveda se, da za njegovo trenutno stanje niso krivi ali odgovorni drugi.

Je pa lažje kriviti okolico, starše, partnerja/ko, celo Boga (kdor verjame vanj). Brezpredmetno, po mojem mnenju.

da, strinjam se, da je biti močan lahko pravi izziv. Vendar pa, saj to v bistvu ni potrebno, kajne?
Ljudje velikokrat trpimo v svojih sobah, sami, namesto, da bi se malce odprli in prosili za pomoč in podporo.

Da, trud je potreben, obstaja pa cela paleta oz. nians truda.

Ne samo v seansah, tudi v vsakdanjem življenju brez soočanja enostavno ne gre. Ljudje radi zavzemamo kompromise, radi se skrivamo za iluzijami, sprenevedanjem. In tudi tukaj je soočanje ključnega pomena za napredek, po mojem mnenju.

Saj seanse terapije niso nek abstraktni pojem, temveč le skoncentrirana oblika čustvovanja in mentalitete vsakdanjega življenja.

Hvala vam za vaš čas.

No,to je pač moje mnenje
a.