Blog - Edmond Cigale

” …Pogledam skozi okno in vidim oblačno nebo, dva velika divja kostanja pred našo hišo se nemirno upirata vetru. Eh, dež bo spet, si rečem. Odprem okno, globok vdih in izdih, shit, hladno je. Kaj naj naredim?

Pogledam N900 in koledar, seans danes nimam. Pomislim na Akademijo, kdaj imam seminar? Aha, čez par tednov. Ni panike. Ufff, nekje globoko v sebi si oddahnem; tudi danes se lahko posvetim samo sebi. Hčerkica je v vrtcu, ženikica v skužbi. Sam bom do petih popoldne.

Boleče noge od prejšnjega treninga me počasi odnesejo do dnevne sobe, pogledam Eurosport, kolesarstva še ni na sporedu. Odjugam se do hladilnika, ga odprem in nekaj časa bulim vanj in zaprem. Lačen sem. Kaj? Na koncu si privoščim sadje: jabolko, pomarančo, malo banane, cimet, malo jogurta in mareličnega soka. Njam njam. Sveža energija.

Zaženem HP dlančnik in nato laptop, preverim emaile. Preverim, če je na Podpornem centru Akademije TCT kakšna nova objava, vprašanje, malce posurfam po bicikl.com forumu. Ignoriram telefonske klice, bodo že poklicali še enkrat, si rečem.  Potem pogledam, kaj naj bi danes treniral, glede na program za priprave na triatlon. Uffa, dva treninga, plavanje in tek. Težka bo, pomislim: not even in my dreams.

Končno spustim v zavest vedno prisotno misel: ontologija zavesti. Problem, s katerim se ubadam že pribl. zadnje leto, tako ali drugače. Profesor me v bistvu podpira, niti z besedico pa me ne usmeri v eno ali drugo smer. Shit. Očitno ve, kaj dela. Heh.

Kaj naj naredim? Kako naj v akademskem eseju na znanstven način razložim nekaj, kar niti pravi znanstveniki (psihologija ni znanost, zame) ne zmorejo?! Kako naj predstavim ortodoksni psihološki srenji neverjetne rezultate iz seans transpersonalne psihoterapije; je sploh možno?!

Vse se vrti okrog ontologije zavesti. Zavest, nedokazljiva, a vseeno neizbežno prisotna. Freud, zelenec iz Viktorjanske Avstrije, bi se ob tem pokakal v hlačke in pokadil par deset zajemnih pip tobaka; Jung bi skomignil z rameni; Maslow bi me usmerik k mistikom; Grof prav tako, verjetno: kvantni fiziki se nanjo opirajo le od daleč: Stapp, briliantni fizik, se ji elegantno izogne in sledi Jamesu Williams (…misli same so mislec…); neurobiologi se izmikajo in za zavest krivijo proteine v možganih; Hameroff, spretni retorik in izjemni mislec, jo opiše kot produkt integracije neurobiologije ter kvantne mehanike. Ampak!

Ampak. Kaj zavest zares je, in kdo se pravzaprav zaveda misli, tega ne pove nihče. Kako razližiti t.i. dis-lociranost zavesti oz. njen obstoj onstran materije v možganih (delo Iana Stevensona)? Uffaaaa!

Ontologija zavesti? Ne, hvala, pravi znanost.

Kako naj potem ena mala ribica adekvatno razloži, kako je možno, da se lahko v seansah v trenutku, takoj, trajno, spremeni dojemanje sebe, drugih in sveta?! Da je možno v trenutku trajno odpraviti posledice hudih travm, kot so spolne zlorabe, fizično nasilje itd..?

Kaj, če ne zavest, absolutna zavest, vse to omogoči!? Uffffaaaa. In kako naj to vsaj približno razumno prenesem na akademski način?!

Hagelin to naredi suvereno: zanj je vsega krivo t.i. Enotno polje. Moderna teorija Enotnega polja (Super String Theory), v primerjavi s katero je celo kvantna mehanika kot recept za pasulj. Ampak tudi on ne pove oz. razloži kako je mogoče preskočiti iz “objektivne” realnosti Planck nivoja (1 na minus 34 potenco milimetra) na “subjektivnost” človeške zavesti. Ne vem, enostavno ne vem. What the hell?!

Ontologija zavesti. Kaj mi je treba tega?!

Laptop flopnem skupaj, naj gre v standby. Še enkrat pogledam skozi okno, pričelo je rositi. Ja, in kaj potem!! se oglasi upornik v meni.

Oblečem se, nadenem Polar merilec srčnega utripa, GPS sprejemnik/oddajnik, uro, obujem in grem ven. Malce rosi. Kam naj grem? Eh, kamor koli, noge bodo same tekle, si odgovorim.

Grem in parkiram tam naprej od novega gasilskega doma, se malce razgibam, prižgem GPS, da čim prej najde signal in potem akcija. Namen: 10km, počasi, s hitrostjo pribl 10km/h. Torej slaba urica teka.

Tek je zame popolni in čisti užitek. Ne vem, morda zaradi endorfinov, ki jih možgani sproščajo zaradi bolečin pri teku. Med tekom, ne glede na okoliščine, dež, kamione, avte, druge tekače in tekačice, dobesedno letim. Moja duša je svobodna. zavest, prav tista ista zavest, ki znanosti predstavlja tako uganko, in meni trpljenje pri študiju, me ponese visoko visoko. Včasih se zgodi, da sploh ne čutim telesa, vse je eno, divjanje srca in planje krvi po žilah mi je v takih trenutkih povsem tuje. Popolna svoboda, nenavezanost, širina, zavedanje vsega, povsod, vedno, za vedno. Ha! Ko bi lahko v to stanje vstopil kadarkoli, kjerkoli!

Med tekom se dvakrat močno ulije, povsem sem moker. Še adidaske so premočene. Jaz (hmm…kdo točno?!) pa letim, letim……in tako pritečem do avta, fizično utrujen, duševno svoboden. Avto me popelje do doma, odčofljam po stopnicah direktno pod tuš.

Potem zopet za laptop. Ontologija zavesti. Prime me gromski smeh, smejim se samemu sebi in omejenosti znanosti in mojim poskusom opredelitve nečesa, kar se sploh ne da. Še dobro, da je moj profesor transpersonalist, si mislim. Bo že razumel.

Pozabim na študij, popijem regeneracijski napitek in prižgem Eurosport. Kolesarstvo. Yiiihaaa!

Pogledam na uro in komaj čakam, da ženkica pripelje Lariko. Sonček moj mali. Ob njej pozabim na vse bedarije o akademskih razlagah ontologije zavesti. Pred seboj imam namreč živi dokaz istočasnega izvora in rezultata zavesti: čista spontanost in ljubezen.”

written by Edmond C. \\ tags: enotno polje, hagelin, kvantna mehanika, larika, ljubezen, ontologija zavesti, samadhi, svoboda, TCT, tek, triatlon, zavest

V zadnjih treh mesecih se je marsikaj zgodilo, polno dela, malo manj počitka.

Januarja sem zaključil empirično oz. kvalitativno raziskavo, ki je trajala pribl. 29 mesecv in v katero je bilo vključenih preko 200 oseb, skupno okoli 500 seans transpersonalne psihoterapije. Naporno, tudi po več zaporednih seans na dan, včasih tudi zvečer, ob vikendih, praznikih. Kaj mi je bilo treba tega, se sprašujem.

No, kakor koli že, raziskava je sedaj zaključena, plod bo doktorat, upam, da že letos do poletja. Menim, da sem se v tem času vsaj dvakrat “prekuril”, malce pozabil nase in se posvečal predvsem drugim.

Sedaj novih strank na psihoterapijo ne sprejemam, do nadaljnega. Rad bi zaključil študij in končno prebral kakšno knjigo, ki nima niti najmanjše veze z neurobiologijo, kvantno mehaniko, genetiko in epigenetiko, , psihoterapijo, kognitivno psihologijo, akademsko Angleščino. Uffffa.

Komaj čakam na lepo vreme, res. Danes zjutraj je bilo v Sežani sedem stopinj pod ničlo, datum 8. marec. Le kaj je s tem vremenom?!

Pripravljam se na triatlon, po programu enega najbolj priznanih trenerjev v ZDA. Cilj: ironman čez leto, dve v Austriji. Za nepoučene: triatlon je vzdržljivostni šport, sestavljen iz zaporednih etap plavanja, kolesarjenja in teka. Ironman zajema 3.8km plavanja, 186km kolesarjenja in 42km teka. Rad kolesarim, že od nekdaj rad tečem in voda me pomirja. Triatlon je torej zame logični naslednji korak.

Trenutno redno plavam, s prijateljem narediva tam okoli 1,5km na trening, razen kadar je na vrsti intervalni trening. Kolo trenutno čaka na toplejše vreme; tek je trenutno v ozadju, poškodoval sem si namreč stopalo in počitek je neizbežen.

AKADEMIJA TCT, moja šola transpersonalne psihoterapije je v polnem teku. Imam dvajset oz. po novem enaindvajset slušateljev, prav ponosen sem nanje. Kljub popolnoma novi terapiji so pogumno zaorali v Sloveniji povsem neobdelano ledino transpersonalne psihoterapije.

Na Univerzi sem dobil novega profesorja iz Velike Britanije, enega vodilnih transpersonalnih psihologov na svetu. Že prvi izpitni esej mi je prav zdravo pokretiziral, razstrelil na prafaktorje. Hja no.

V glavnem, malce sem utrujen, predvsem psihično, a vseeno aktiven in zdrav, zadovoljen.

Ha!! 222304 je številka obiskanosti Bloga ta hip! Dvestodvaindvajset tisoč obiskov!?

Kdo bi si mislil?!

Kaj naj vam rečem? Hvala vam za obiske in vaš čas, ki ga posvetite branju mojega Bloga!

written by Edmond C. \\ tags: aktivnost, doktorat, počitek, razsikava, seanse, triatlon, zdravje

Vir: revija Osvoboditev živali, avgust 2009

Očitno vegetarijanska prehrana vedno bolj prodira na jedilnike Slovencev, kajti število restavracij, lokalov in trgovin z brezmesno ponudbo raste. Dve največji dietetični organizaciji na svetu, ADA (American Dietetic Association) in DC (Dietitians of Canada) pravita, da so uravnotežena veganska in ostale vrste vegetarijanskih diet primerne za vse življenjske cikle, vključujoč nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in odraščajoče, ter da vegetarijanska in veganska dieta lahko zadovoljita potrebe po vseh makro in mikrohranilih, vključno z beljakovinami, železom, cinkom, kalcijem, vitaminom D, riboflavinom, vitaminom B12, vitaminom A, omega-3 maščobami in jodom.

Toda ali lahko zgolj z vegetarijansko hrano opravljamo tudi hude fizične napore, denimo pri delu ali v vrhunskem športu? Stališče znanstvenikov in dietetičnih organizacij je, da je vegetarijanska dieta primerna za vse vrhunske športnike. Pri športnih dosežkih igrajo glavno vlogo ogljikovi hidrati, ki optimizirajo mišice in rezervo glikogena v jetrih ter omogočajo športnikom dolgotrajne napore.

Količina proteinov, naj bodo iz mesa ali rastlin, v dieti vrhunskih športnikov predstavlja neznaten delež. Znano je tudi, da ima meso v povprečju manj vsebnosti železa kot žita in stročnice. Raziskava Physical fitness and vegetarian diets: is there a relation?, ki jo je objavil David C. Nieman v American Journal of Clinical Nutrition, potrjuje, da pri športnikih, ki ne jedo mesa, ni pomanjkanja železa in drugih mineralov.

Eksperimenti v laboratorijih med vegetarijanci in vsejedci
V nizu primerjalnih testov vzdržljivosti, ki jih je vodil Dr. Irving Fisher iz univerze Yale, so se vegetarijanci odrezali dvakrat bolje od vsejedcev. Ko so vsejedci začeli uživati 20 % manj beljakovin, se je njihova vzdržljivost povečala za 30 %. V drugem testu so osebe, ki so pred naporom zaužile vegetarijansko hrano, kolesarile na sobnem kolesu trikrat dalj časa kot osebe, ki so pred naporom jedle meso in popile mleko. Pri testu z ročaji so imeli vegetarijanci dvakrat boljši rezultati kot vsejedci, poleg tega so si tudi bistveno hitreje opomogli zaradi utrujenosti.

Kdo so vegetarijanci med vrhunskimi športniki?
Če se vsi znanstveniki in strokovnjaki za dietetiko motijo in je tradicionalna predstava, da je meso potrebno za vrhunske predstave, pravilna, potem ne bi smeli najti toliko vegetarijancev med vrhunskimi športniki. Več kot sto športnih zvezd se prehranjuje vegetarijansko in sicer v petindvajsetih različnih športih, kjer je potrebna vzdržljivost, moč, koordinacija in gibčnost.

Vrhunski športniki vegetarijanci so prisotni v baseballu, košarki, dviganju uteži, boksu, kolesarjenju, plavanju, hoji, fitnesu, nogometu, gimnastiki, drsanju, jadranju, karateju, maratonu, veslanju, jadralnem letenju, smučanju, deskanju na snegu, tenisu, triatlonu, bodybuildingu, rokoborbi, ameriškem nogometu in atletiki. Ti športniki so samo s hrano rastlinskega izvora postali svetovni prvaki, nosilci zlate olimpijske medalje, svetovni rekorderji, najbolj koristni igralci, turnirski zmagovalci, nacionalni šampioni, zmagovalci grand slama?

Naštejmo nekaj vrhunskih športnikov vegetarijancev:
Paavo Nurmi: Tekač na dolge proge, nekdanji nosilec dvajsetih svetovnih rekordov in dobitnik devetih olimpijskih medalj.
Gilman Low: Body builder in nosilec devetih svetovnih rekordov
Peter Hussing: Evropski boksarski prvak v težki kategoriji
Edwin Moses: Olimpijski prvak, ki je bil kar osem let nepremagan.
Carl Lewis: Osvojil devet zlatih olimpijskih medalj v atletiki.
Dave Scott: Šest krat zmagal na triatlonu ironman.
Nicky Cole: Prva ženska, ki je prehodila do severnega pola.
Johnny Weissmuller: Nekdanji nosilec šestih svetovnih rekordov v plavanju.
Art Still: Profesionalni obrambni nogometaš, ki je bil izbran za najbolj koristnega igralca.
Billy Jean King, Chris Evert, Martina Navratilova, Peter Burwash: Zmagovalci toliko teniških turnirjev, da bi lahko z njihovimi pokali napolnil bazen.
Bill Pearl: Bodybuilder in štirikratni mister Universe.
Ridgly Abele: Svetovni prvak v karateju in osemkratni nacionalni šampion.
Cheryl Marek in Estelle Gray: Svetovna prvaka v kolesarskem krosu.
Ruth Heidrich: Zmagovalec več kot 800 triatlonov in tekov.
Japonsko baseball moštvo: Iz zadnjega mesta na lestvici so se povzpeli na sam vrh, potem ko so vsi člani ekipe začeli jesti samo vegetarijansko hrano.

Povsem možno je, da nekateri vrhunski športniki sploh ne govorijo v javnosti, da so vegetarijanci. Kajti to je lahko ena od njihovih skritih prednosti pred konkurenco.

Vir: http://www.eatforsports.o rg/

Vegetarijanci premagali mesojedce v dolgotrajni hoji
V daljnem letu 1898 se je na športnem prizorišču pripetilo nekaj posebnega - neverjetnega. V nedeljo 26. junija je organiziralo Berlinsko društvo za telovadbo tekmovanje v hitri hoji na 112,5 kilometrih, ki jih je bilo treba premagati v 18 urah. Ob 4 zjutraj je začelo marširati 23 mož, med njimi 8 vegetarijancev. Prvi mesojedec je rabil dobre pol ure dalj kot zadnji vegetarijanec in je bil popolnoma izčrpan, medtem ko so vsi vegetarijanci prispeli na cilj v zelo dobri kondiciji.

Noben drug mesojedec ni prispel na cilj v določenih 18 urah. Rezultat torej: od 8 vegetarijancev jih je prišlo na cilj kot zmagovalci (sedmi je živahno korakal do km 89, ko se mu je eden od sandalov raztrgal, osmi pa je v predpisanem času dospel do 60 km). Od 15 krepkih mesojedcev je le eden prišel do cilja v predpisanem času. Te podatke je kot prvi odkril pokojni zgodovinar dr. France Susman.

Vegetarijanstvo in himalaizem
O izkušnjah z vegetarijansko hrano smo vprašali tudi prim. mag. Iztoka Tomazina, dr. med., ki ima več kot dve desetletji status vrhunskega športnika (svetovni in mednarodni razred) v alpinizmu: ?Prepričan sem, da je možno biti vrhunski športnik ? vegetarijanec, kar dokazujejo številni primeri. To velja tudi za dejavnosti, ki zahtevajo najvišjo stopnjo dolgotrajne vzdržljivosti,npr. v vrhunskem alpinizmu in himalaizmu, kjer trajajo napori več dni nepretrgoma, z redkimi vmesnimi počitki pa tudi več tednov zapored.

V visokogorju je še težje zagotoviti kakovostno, lahko prebavljivo hrano, pa tudi procesi prebave in presnove so oteženi in upočasnjeni zaradi vplivov velike nadmorske višine, Kljub temu je več vrhunskih alpinistov in himalajcev bilo ali so vegetarijanci. Od tujih se ta hip spomnim legendarnega angleškega alpinista Douga Scotta, ki še zdaleč ni osamljen primer. Kakovostna vegetarijanska prehrana med drugim manj obremenjuje organizem, da etičnih momentov, ki naj bi bili pri z naravo tesno povezanih športnikih zelo pomembni, sploh ne poudarjam.?

Vegetarijanstv o in fizično poklicno delo
Tudi med navadnimi smrtniki, ki pri svojem poklicu vsakodnevno opravljajo izredno naporna fizična dela, najdemo osebe, ki ne uživajo hrane živalskega izvora. Eden od njih je Stanko Valpatič, kmetovalec iz Ostrožnega pri Ponikvi. Na vprašanje kakšne so njegove izkušnje z vegansko hrano, je odgovoril: ?Mesa ne jem že skoraj dvajset let. Ostale proizvode živalskega izvora pa sem opustil pred približno sedmimi leti.

Torej lahko resnično iz izkušenj govorim o počutju, vzdržljivosti, življenjski energiji, kakor o fizični moči pri teh različnih navadah prehranjevanja. Mladostniška leta z mesno prehrano so bila zelo aktivna, bilo je vedno zadosti dela doma na kmetiji, z veliko športa in treningov. Ja, lahko rečem, da se v teh letih morda še navidezno najmanj občuti škodljivost živalske prehrane, kajti mlado telo veliko prenese. Toda, ravno takrat, ko se kosti in telo oblikujeta, je pomembna zdrava in pravilna prehrana, katera nam nato v srednjih letih in starosti prinaša bolezen ali zdravje.

Prvi dnevi in meseci vegetarijanstva so mi prinesli nekaj zanimivih izkušenj. Šlo je npr. za nenavaden občutek kot, da mi nekaj primanjkuje. Ja, res lahko povem, da meso deluje kot poživilo. Dlje so naše celice programirane s mesnim poživilom, težje ga je opustiti. Vendar, če se tega lotimo celovito, torej, tako da razmislimo, analiziramo in se vedno znova vprašamo ali je res nujno, smiselno in zakonito rediti, ubijati in jesti živali, lažje in zavedno premagamo zasvojenost z mesom.

Moja izkušnja z vegetarijanstvom je bila dobra, torej še naprej sem lahko opravljal in delal vse kot prej brez večjih sprememb. Z veganskim načinom prehranjevanje, torej brez vsega živalskega, pa je prišlo do pomembnih in bistvenih sprememb. Potreboval sem manj hrane in manj spanja, imel pa vedno več energije. Počutje zelo dobro, nobenih bolezni, še posebej pa me je veselilo, da je fizična moč ostala.

Pravzaprav še več, s zelo malo hrane lahko delam osemnajst ur na dan tudi težka fizična dela. V teh dvajsetih letih, sem resnično opazil naslednje: ko se naše celice programirajo nazaj na naravno, živo brezmesno hrano oz. hrano neživalskega izvora, šele opazimo in občutimo kako veliko, veliko lažje in lepše bi lahko živeli.

written by Edmond C. \\ tags: bio preharana, mesojedci, minerali, moč, šoprt, sreča, upseh, vegan, vege, vitamini, zdrava prehrana, zdravje

V minulem tednu sem preživel pribl. dva dni v prijetni družbi na prekrasnem Posestvu Herk nad Muto na Koroškem. Bilo je to v bistvu poslovno srečanje, prezentacija potencialov določenih elementov transpersonalne in kognitivne psihologije. S poslovnim partnerjem namreč pripravljava nov projekt pragmatične uporabe theta stanja zavesti za različne potrebe poslovne sfere.

Med in po uspešni prezentaciji sem bil zopet soočen z zanimivim paradoksom: moja strokovnost, sicer zelo zaželjena in nujno potrebna kvaliteta, me z dozorevanjem in poglabljanjem v resnici oddaljuje od pragmatičnosti vsakdanjih življenj.

Kako združiti znanstvene raziskave, dela najnaprednejših ter uglednih kognitivnih ter transpersonalnih psihologov, najnovejše rezultate raziskav znanstvenih panog, kot sta kvantna mehanika in neurobiologija, s praktičnostjo in konkretnostjo denimo poslovnega sveta?

Vse bolj spoznavam, da me študij, vsaj intelektualno ter deloma tudi izkustveno, vedno bolj izolira od okolja in ljudi v njem. O vsebini esejev, denimo, se pravzaprav ne morem pogovarjati z nikomur, glede na interdisciplinarnost tematike (kognitivna/transpersonalna psihologija, kvantna mehanika, neurobiologija); svoje navdušenje nad uporabnostjo omenjene tematike včasih sicer podelim s soprogo ali prijateljem, in še v takih primerih z vsem skupaj ostajam sam. Hmm. ;(

Subjektivna percepcija, katere uporabnost se mi potrjuje tudi v praktičnih seansah terapije in predvsem v življenju, je vendarle res samo in edino moja oz. subjektiva. Torej, če želim svoje znanje podeliti z drugimi, moram najprej preseči razlike med mojo strokovnostjo in strokovnostjo drugih. Lep izziv, nedvomo.

Ni presenetljivo torej, da se že psihologi v različnih panogah iste krovne študije, med seboj tako zelo težko sporazumemo. Kaj šele strokovnjaki denimo neurobiologije ter kvantne mehanike ali pa kognitivne psihologije ter neurobiologije. Specializacije v posameznih panogah znanosti res vodijo v ločevanje in razkorak. Sprašujem se, zakaj ne bi svoja znanja in izkušnje združili in tako še bolj pirpomogli k napredku?

written by Edmond C. \\ tags: , ekonomija, HERK, marketing, neomejen potencial, PhD, priojekt, psihologija, strokovnost, theta, transpersonalno, zavest, Kognitivna psih.

Deset dni po vrnitvi iz ZDA. Pot domov je bila naporna a težko pričakovana. Iz Idaho Falls sem letel v Salt Lake in nato v New York ter naprej v Benetke. Pot je trajala pribl 15 ur.

Moj bioritem je bil takoj po prihodu domov še par dni naravnan na zahodno ameriški čas, to je osem ur nazaj. V praksi je to pomenilo, da sem se zbujal ob dveh zjutraj in prebedel do jutra, povsem buden. To je trajalo prvih par dni. Sedaj, ko to pišem, je bioritem spet naravnan na našo časovno zono.

Kako sem se imel, kaj sem doživljal v treh tednih?

Bilo je ogromno intenzivnega dela na sebi, na prepoznavanju svojih nekonstruktivnih prepričanjih, na čustvenih blokadah, travmah iz otroštva, na soočanju z obžalovanji, zamerami, občutki krivde.

Lahko rečem, da sem po počlih treh tednih oz. po petnajstih dneh, kolikor je efektivno tralaj seminar, sedaj precej bolj odprt, globlje se zavedam svojih čustev, misli, hrepenenj, čustvenih potreb, želja.

Velika sprememba v mojem življenju je na vidiku, kot kaže.

No, drugače pa je bila Idaho Falls res zanimiva izkušnja. Prebivalci tega mesta so prijazni, vljudni, preprosti. To mi je bilo zelo všeč. Cene v ZDA so zelo zelo nizke, tako za hrano in bivanje, kot tudi za tehnične naprave. Primer: kupil sem D-SLR digitalno kamero, najnovejši Canon, skupaj z ogromno spominsko kartico in nahrbtnikom za fotografsko opremo, in tako prihranil nekaj čez 300 EUR. Kupil sem tudi par knjig, stroški dostave so v ZDA zelo nizki.

Da, ogromno sem fotografiral, na žalost le s povprečno trotl-kamero. Novi fotoaparat sem prejel šele dan pred odhodom, tako da res veličastnih fotk na žalost nisem posnel.

Obiskali smo vse glavne znamenitosti v bližnji okolici (to pomeni v radiusu okoli 200 km) Idaho Fallsa: Yellowstone National Park, bili smo v zvezni državi Montana, v mestecu West Yellowstone, v znamenitem mestecu Jackson v zvezni državi Wyoming, ogledali smo si gajzire, opustošeno področje pod imenom Craters of the Moon, rezervat medvedov, kjer seta bitja prosto sprehajajo po cesti itd… itd…

Nekaj fotk si lahko ogledate tudi na mojemu FaceBook profilu, tukaj:

http://www.facebook.com

Zelo lepo mi je bilo tudi to, da sem se z nekaterimi soudeleženci seminarja takoj spijatelil. Sedaj imam res krasne prijatelje v Australiji, na Japonskem, v Angliji in seveda v Idaho Falls.

Lepo mi je bilo v družbi odprtih in intuitivnih ljudi.

Napisal bi tudi besedo dve o Vianni, pa vas raje vabim, da si vzamete časi in svoje prihranke potrošite za obisk enega od njenih seminarjev. Kot vsak navaden smrtni, ima tudi Vianna dobre in slage lastnosti. Vtis o njej si ustvarite sami.

written by Edmond C. \\ tags: idaho falls, intuitive anatomy, jackson, montana, napredek, new york, prijatelji, salt lake city, thetahealing, vianna stibal, wyoming, yellowstone

V soboto 13.6 me je prijatelj Simon (tnx stari :)  ) peljal na letališče v Benetke, pot me je nato vodila prek Pariza v ZDA, Salt Lake City in nato v zvezno državo Idaho, v mesto Idaho Falls.

Pot je bila res dolga, let je skupaj s postanki trajal preko 18 ur. Časovni zamik znaša 8 ur, še danes, to je tretji dan tukaj, imam težave s spanjem. Hotel je luksuzen, udoben, niti ne preveč drag. Ljudje so izredno prijazni, sproščeni.

Idaho Falls je manjše mesto (po ameriških merilih), s širšo okolico skupaj premore okoli 100.000 prebivalcev. Mesto je umirjeno, polno nakupovalnih središč, inštitutov ter drugih organizacij za pomoč ljudem.

Zanimivo mi je, da nihče od domačinov ne pešači po mestu, vsi se vozijo v velikih mašinah, praviloma na 4W pogon (štirikolesni pogon). Zime so namreč tukaj izredno hude, snega veliko.

Kakor koli že, kar sem do sedaj izkusil, so ljudje res prijazni, nevsiljivi, morda malce distancirani. Vseeno pa precej bolj odprti od povprečnega Slovenca, po mojem mnenju.

Danes smo imeli prvi delavni dan tri tedenskega seminarja, namenjenega detaljnemu intuitivnemu čiščenju telesnih sistemov, organov, čustvenih blokad ter mentalnih kompromisov. Veselim se jutrišnjega dne, res.

Vsekakor pa bo seminar zame izziv. Opažam namreč, da sem bil dolga leta (razen redkih izjem) vselej v vlogi bodisi vodje seminarjev, srečanj ali predavanj ali psihoterapevta v seansah, posvečal sem se skoraj izključno pomoči pri napredku drugih, sam pa nisem bil skoraj nikoli na strani tistega, ki (človeško) pomoč prejema. Priznati moram (to vidim šele danes), da sem to pravzaprav pogrešal.

V glavnem, lepo mi je v ZDA, bom še kaj napisal na Blog, objavil kako lepo fotko.

written by Edmond C. \\ tags: idaho, idaho falls, thetahealing, USA, vianna, ZDA

Lepa pesem.

Nekateri se gotovo spominjate stare nanizanke Grizzly Adams, naslovna pesem je bila prav Maybe. Nanizanka se odvija koncem 18. stoletja, v naravi.

Prav tako kot takrat me ta pesem še vedno navdaja s hrepenenjem po čistem okolju, življenju nekje v divjini, naravno, v harmoniji z naravo in samim sabo.

Refren gre takole:

“…Maybe
There’s a world where we don’t have to run
And maybe
There’s a time we’ll call our own
Livin’ free in harmony and majesty
Take me home
Take me home…”
Maybe, by Thom Pace, 1979

[/lang_sl]

written by Edmond C. \\ tags: grizzly adams, maybe, thom

Spontanost, igrivost, moč, umirjenost.
Draga Larika, deklica moja mala,  verjamem, da so te tvoje lastnosti samo uvod v res izpoljneno in zadovoljno življenje.

Ne morem ti obljubiti, da te ne bom nikoli prizadel, in v lastni omejenosti morda storil napake pri vzgoji.

Iz srca pa ti lahko zagotovim, da ti bom dal vse, kar je potrebno, da po lastni izbiri (p)ostaneš samozavestno, samostojno, iskreno, ljubeče, prijazno, inteligentno ter neodvisno bitje.

Hvala ti, da si prišla v moje življenje. :*

written by Edmond C. \\ tags: deklica, lali, larika, odraščanje, otrok, vzgoja

 S prijateljem sva popoldne 12. januarja iz Benetk odpotovala, prek Istambula, v New Delhi. Nato naprej z letalom do Bhubaneshwar-ja in z avtomobilom do Purija, in v obratnem vrstnem redu 22. januarja nazaj domov.

Deset dni je bilo več kot dovolj zame, tokrat.

Prvič sem bil v Indiji pred petnajstimi leti, takrat za pet tednov na jugu Indije (Bangalore, Madras, Mysore itd…).  V teh petnajstih letih se je Indija kar precej spremenila, po mojih opažanjih. Sedaj je več komerciale, cene so višje, ogromno je reklamnih panojev, napisov in reklam. Po cestah ni več videti živalskih vozov, sedaj so to traktorji, modernejši avtomobili in motocikli. Honda Hero je model motornega kolesa, ki je v Indiji pravi hit.

Puri je znano romarsko mesto, v njem je eden najznamenitejših Vaishnavskih templjev, Jaganath Tempel. Več o Puriju tukaj: www.purionline.com

Iz mojega vidika ima samo mesto še veliko možnosti za napredek, tako v smislu osnovne higiene po ulicah kot tudi v smislu modernizacije cest, prodajaln, restavracij in hotelov.

Hoteli so seveda v zadnjih parih letih zrasli kot gobe po dežju; za pet EUR na noč recimo dobite že solidno in čisto sobo.

Puri je obalno mesto, tik ob Bengalskem zalivu, kar mu daje svojevrstno podnebje. Zrak je vlažen, skoraj neprestano nežno pihlja. Po sončnem zahodu se ozračje precej shladi; jaz sem se tako kmalu prehladil.

Takoj ob prihodu na letališče v New Delhi me je čakalo neprijetno presenečenje: Tusmobil v Indiji ne deluje, kljub zagotovilom o nasprotnem. Bravo Tusmobil, res čisti računi. Naslednjič bom seboj vzel plačniško kartico Mobitela ali Simobila.

Morda je pa je bilo tako še bolje; brez možnosti SMS-ov sem se res lahko sprostil, odklopil vse misli povezane s poslom, terapijami, seminarji, družino. Slednje mi sicer ni šlo preveč dobro od rok, malo Lariko (19. januarja je dopolnila štiri mesece, srček zlati) sem prav hudo pogrešal. Zadnje dni v Indiji raje nisem več gledal njenih fotk, ker mi je šlo na jok.

Indija je hrupna dežela, mira v mestih enostavno ni. Hrup avtomobilov, motorjev, neprestanega kričečega hupanja, cinglanja itd… itd… Mir in tišina sta mi res manjkali.

Drugače pa sem z obiskom več kot zadovoljen. Pričakoval nisem nič, podarjeno mi je bilo ogromno.

written by Edmond C. \\ tags: , bengalski zaliv, delhi, indija, jaganath, morje, orrisa, puri, tušmobil

To je zadnji del v seriji objav na temo temnih plati psihiatrije.

Pri nas je ta še vedno tabu, ogromno število ljudi ni prav zares informiranih o določenih dejstvih o psihiatriji.

Prav zadnja objava na to temo je, iz mojega vidika, najpomembnejša: škodljivi stranski učinki psihiatričnih drog. Beseda bo tekla o stvareh, ki jih psihiatri kot kaže zamolčijo oz. svojim pacientom ne povedo. Zakaj, ne vem.

Moje mnenje je, da je potrebno več informacij, več mnenj in pogledov na psihiatrična zdravila. Zato so v tej objavi navedene reverence, ki govorijo o škodljivih stranskih učinkih psihoaktivnih snovi.

Naj se razumemo, prosim:
vsak je za svoje življenje odgovoren sam, na podlagi ustavno določenih svoboščin, in jemanje psihoaktovnih substanc je odločitev v domeni vsakega posamezika.

Neodvisne raziskave (reference objavljene v prejšnjih objavah) so pokazale, da imajo psihoaktivne droge le malce večji učinek od placebo efekta (v bistvu pomagajo le v 10%), s tem, da so stranski učinki lahko tudi nasilje, samomorilske tendence, otopelost, omamljenost, upad spolne potence, apatičnost, porast telesne teže, izpad las, zmanjšanje IQ-ja, depresija, smrt itd… Reference spodaj.

Vabim vas, da si najprej preberete članek v uglednem modernem medicinskem časniku The New England Journal of Medicine.

• Dangerous Deception — Hiding the Evidence of Adverse Drug Effects
  - Jerry Avorn, M.D.
  vir: NEJM >>

Nadalje:

• The Proven Dangers of Antidepressants
  - Dr. Peter Breggin
  vir >>

Video, interviev z Dr. Bregginom:

  Get the Flash Player to see this player.

• Dangers Of Antidepressants Suppressed, video

Get the Flash Player to see this player.

•  Psychiatric Medications zakladnica znanstvenih esejev na temo škodljivosti psihoaktivnih drog
  vir >>

Kljub vsem navedkom je izredno pomembno, da se z jemanjem psihoaktivnih drog ne preneha v kratkem času.
Če torej jemljete psihoaktivne droge, potem se glede prenehanja jemanja nujno posvetujte z vašim osebmin zdravnikom!

written by Edmond C. \\ tags: depresija, dopamin, prozac, psihoaktivne snovi, psihotropne snovi, rak, samamori, smrt