Prvi zakon termodinamike pravi, parafraziram, da se energija ne more izničiti ter da ne more nastati iz nič (obširna razlaga tega zakona narave >>).
Vse izkušnje do tega trenutka, tako pozitivne in negativne, so na nas (da, posploševanje je vsekakor na mestu) neizbežno vplivale tako, da smo nanje na določene načine reagirali. Pri tem imam v mislih predvsem čustvene reakcije.
Kam je torej šla vsa tista (negativna) čustvena energija jeze, obupa, prizadetosti, razočaranja, bolečine in strahu, ki smo jo doživljali ob travmah v otroštvu, ob stresnih situacijah v službi, ob konfliktih v partnerskem ali prijateljskem odnosu, ob smrti v družini?
Nikamor ni šla. Še vedno je tu, v telesu, potlačena in neizražena….tiho in močno deluje nam v škodo.
In ne, te negativne, potlačene energije enostavno ni mogoče izbrisati z jemanjem psihiatričnih drog. O tem priča na milione ljudi po vsem svetu, ki se vsakodnevno legalno drogirajo s psihiatričnimi psihoaktivnimi snovmi. Vprašanje pa je, ali pri tem tudi rešujejo svoje probleme, oz. ali se soočajo z vzroki za težave.
Panični napadi, depresija, anksioznost, nemoč, obup, tesnoba itd… itd… vse to so samo posledice. Samo posledice. Posledice naših prejšnjih izkušenj (mimogrede, t.i.kemično neravnovesje v možganih nima vzročno niti pod razno nič opraviti s temi čustvenimi stanji).
Ne vem, morda na tem mestu pri meni prihaja na dan moja direktnost, težnja po resnici, iskrena želja po resnični pomoči drugim…… prav gotovo pa to evidentno velja za marsikoga med nami:
dokler se ne bomo soočili z vzroki za naše trenutne težave in jih tudi presegli, napredka enostavno ne bo.
Na žalost se uradna medicina ne ukvarja z vzroki, psihiatrija seveda še z daleč ne, in tudi marsikatera od (tudi uradno priznanih) psihoterapevtskih metod prav tako ne. Opažam pa tudi, da take posredne in v bistvu ne prav zares učinkovite metode cvetijo pri nas prav zaradi nevoljosti soočanja s pravimi vzroki samih “pacientov” oz. oseb, ki pomoč potrebujejo.
Moje mnenje je, da je eno izmed najbolj močnih zdravil za naše težave že vedno prisotno v nas samih: resnica.
Braz resnice, brez iskrenosti enostavno ni napredka, po mojem mnenju. Pravega napredka, trajnega napredka, katerega odlikuje sproščenost, spontano veselje in vedrina.
Kaj je napredek za vas?
written by Edmond C.
\\ tags: alkohol, anksioznost, depresija, droga, medicina, napredek, nemoč, obup, panični napadi, psihiatrija, resnica, soočanje, tesnoba, Psihoterapija
 Nekajkrat na mesec oz. skoraj vsak teden prejmem e-poštna sporočila od različnih pošiljateljev, katerih vsebina se ponavlja v skorajda identični obliki:
“…Imam težave, bil/a sem pri psihiatru in mi je predpisal tablete, ki mi seveda ne pomagajo razrešiti problemov v življenju. Potem sem šla k psihologu, pa potem k astrologu, in nato k šlogarci in nato spet k psihiatru, in potem k psihoanalitiku… Napredka pa ni, v bistvu se počutim vse bolj izgubljeno in na tleh.
Ali mi vi lahko pomagate?…”
Osebe, ki mi pošiljajo taka sporočila praviloma tudi izrazijo svoj dvom in strah glede soočanja z menoj kot terapevtom (…Ali me bo tudi vaša “pomoč” še bolj dotolkla?…) oz. glede grobosti, kritiziranja, soljenja pameti, zasmehovanja ipd. v seansah, kar so očitno doživljali pri iskanju pomoči pri “strokovnjakih” v preteklosti.
Take situacije me vedno razžalostijo, predvsem zato, ker ljudje res, prav zares potrebujejo pomoč, ne pa legalnega psihiatričnega drogiranja, kritike in ostalih telesnih ali čustvenih grobosti.
Kaj je torej pomoč (zame)?
Zame je pomoč tista oblika vodenja seans terapije, po kateri se oseba počuti sprejeto, razumljeno in z vsaj malce večjim kančkom pozitivnega pogleda nase in na svojo prihodnost.
Prava pomoč (zame) pomeni, da osebi pomagam tako natančno, dosledno in temeljito, da napreduje v vsakdanjem življenju prav po vsaki seansi in da mene, kot terapevta, naposled ne bo več potrebovala.
Daleč, daleč, daleč je tak pristop od trdih in v bistvu zelo strupenih predpisovanj psihoaktivnih drog psihiatije ali pa suhoparnega analiziranja ali pa soljenja pameti “strokovnjakov” psiholoških ved.
Moje mnenje je, da je v seansah terapije potrebno ustvariti varno okolje, v katerem se bo oseba lahko odprla, se izrazila in prejela res konkretno pomoč za njene težave. Pomoč, ki je usmerjena k ozaveščanju in preseganju VZROKOV za težave, ne pa le na prikrivanje posledic.
Toplina, razumevanje, toleranca, sprejemanje in celo ljubezen so nujni temelji, na katerih sploh lahko gradimo okolje, v katerem se bo lahko zgodil napredek.
Ljudje smo namreč sami odgovorni zase, sami smo tisti, ki čutimo določene občutke in sami smo tisti, ki naivno verjamemo, da nas bo odrešil nekdo drug, neka kemikalija v obliki antidepresivov in nek “strokovnjak”, ki ima praviloma sam s seboj velike težave.
Svoje probleme lahko rešimo le sami, postopoma in seveda tudi s pomočjo od zunaj, a vendarle v svojem ritmu in na podlagi svoje izbire.
Kdaj bomo odrasli?
written by Edmond C.
\\ tags: depresija, grobosti, napredek, pomoč, soočanje, vzroki, zlorabe psihiatrije, zlorabe psihologov
Kaj naj vam rečem?
Malce treme imam, metuljčke po trebuhu, kadar pomislim na tako obsežen projekt, kot je voditi šolo za humanistično in transpersonalno psihoterapijo. Po drugi strani pa je ta projekt, imenujem ga Program AKADEMIJA TCT® (TCT pomeni Theta Cognitive Therapy), v bistvu moje življensko delo, največji projekt do sedaj. Res sem izredno navdušen nad celotno zadevo!
Moj namen je bil, da najprej končam doktorat vendar so me potrebe okolja prehitele. PhD lahko počaka, konec koncev imam na voljo še natanko eno leto. Univerza mi je namreč za dokončanje podiplomskega študija dala na razpolago tri leta, do septembra 2010.
Učinkovitost integracije kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije je res skorajda neverjetna. Prav zato, po mojem mnenju, se ljudje odzivajo in se želijo tudi sami izobraziti in usposobiti za psihoterapevta te nove integracije, nove transpersonalne psihoterapije.
Če pogledam malce nazaj, si nisem nikoli mislil, da bo šlo tako gladko. Pravzaprav, nisem imel niti namena poučevati pishoterapijo.
No, kakor koli že, Program AKADEMIJA TCT® je akademsko akreditiran, strokovna akreditacija EUROTAS-a (European Transpersonal Association - priznana mednarodna organizacija, ki akreditira terapevte in programe transpersonalne psihologije) upam, da pride kmalu.
Postavil sem tudi novo spletno stran, TCT® Online, najdete jo na http://www.TCTonline.eu.
VABLJENI!
written by Edmond C.
\\ tags: akademska akreditacija, aktivna percepcija, humanistika, iluzije, percepcija, šola psihoterapije, študija, theta cognitive therapy, transpersonalno, Kognitivna psih., Psihoterapija
Psychiatric Drug Side Effects Search Engine
Stranski učinki psihatirčnih drog so lahko: porast nasilja, samomorilske tendence, otopelost, apatičnost, impotenca, povečana telesna teža, izpadanje las, upad inteligence itd…
O tem se pri nas, na žalost, ne govori preveč naglas. Vendar dokazano dejstvo je, da imajo psihiatrični zvarki obupno negativne stranske učinke.
Kakor koli že, kljub temu, da bi psihiatri morali svoje paciente seznaniti s stranskimi učinki kemikalij, ki jim jih predpišejo, je zase na koncu koncev vsak sam odgovoren. Pamet v roke, torej.
written by Edmond C.
\\ tags: , antidepresivi, antipsihotiki, depresija, droga, kemikalije, nasilje, otopelost, prozac, psihiatrična bolnišnica, psihiatrija, psihoaktivne droge, psihoze, RX, samomor, smrt, stranski učinki
Iskrenost. Pogum. Želja po napredku in globlji pristnosti v življenju.
To so, iz mojega vidika, bistvene lastnosti, potrebne za soočanje.
Govorim o soočanju s svojimi lastnimi iluzijami, kompromisi, taktikami bega pred prevzemanjem odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. O soočanju z vzroki za kazanje s prstom na druge in prelaganje krivde nanje.
Govorim tudi o soočanju s travmami iz otroštva, posledicami konfliktov v otroštvu in v polpretekli zgodovini partnerskih odnosov.
Brez tega, v to smer kažejo več kot deset letne izkušnje pri vodenju humanistične terapije, ne gre. Brez soočanja terapija ne vodi nikamor, in brez soočanja v partnerskih odnosih le-ti sčasoma izzvenijo in razvodenijo.
Ogromno ljudi je imelo v otroštvu (tega življenja) obupne pogoje za rast in razvoj: zlorabe, pomanjkanje ljubezni in podpore, nasilje, bodisi čustveno ali fizično.
In sedaj so vsi ti ljudje zrele osebe, odrasli člani naše družbe, še vedno pa skozi njihova dejanja veje veter tegob iz otroštva.
Menim, da slej ko prej pride čas, ko se človek odloči in enostavno preneha izigravati žrtev okoliščin in se sam potrudi za svoje lastno dobro in za svojo lastno srečo.
Lasten trud, angažiranost in vlaganje energije in časa v razreševanje svojih težav je tisto, kar res lahko pripomore k rapidnemu napredku v seansah terapije in tudi v odnosih v našem vsakdanjem življenju.
Kaj o tem menite vi?
written by Edmond C.
\\ tags: beg, ćrtev okoliščin, mentaliteta žrtve, otroštvo, soočanje, zlorabe
Ena od bistvenih komponent napredka (z vidika humanistične psihoterapije) je individualizacija in aktualizacija svojih lastnih ciljev, želja in konkretizacija ter poglabljanje avtentičnosti v življenju.
V bistvu to pomeni (vsaj sam to tako dojemam) sledenje svojim željam in ciljem namesto ciljem in željam drugih (staršev, avtoritet, Učiteljev itd…). Pomeni tudi vse bolj pristen stik s svojimi občutki in seveda tudi izražanje le teh. Zajema tudi življenje po svoji lastni izbiri, ne glede na notranje in zunanje omejitve, aktivno in polno angažirano v pristnem stiku z drugimi.
Na svojevrsten način o tem poje tudi Bon Jovi v pesmi “It’s my life” (spodaj).
Ta pesem mi je bila vedno všeč. Zanimiva je vsebina pesmi, avtor se med drugim v njej spretno referira na uspešnico izpred mnogih let, Living on a prayer, dojemanje sreče in celo na Sinatro…
written by Edmond C.
\\ tags: avtentičnost, bon jovi, humanistična psihologija, its my life, napredek, svoboda izbire, življenje
 Minljivost (impermanence) je pomembna komponenta življenja. V praksi lahko na minljivost gledamo takole:
čez 100 let bo večina oseb, ki jih poznamo, že davno zapustila ta svet; vsi prijatelji, znanci, življenjski sopotniki, poslovni partnerji, učitelji, potomci - skratka vsi, ki nam toliko pomenijo, bodo čez 100, hja, telesno mrtvi.
Naše sonce (fotka levo) bo čez pribl. 5 bilionov let prav tako ugasnilo v veliki eksploziji…
Ampak minljivost je opaziti tudi tukaj in sedaj. Minljivost je le eden izmed dejavnikov, ki napaja spremembe. V tem svetu nič ni absolutno nespremenljivega, “realnost” je fluidna, spreminjajoča, prav tako kot naši pogledi, želje, težnje, hrepenenja in navezanosti.
In ravno pretirana (namenska ali nezavedna) identifikacija in navezanost na stare občutke, stvari, na dogodke in ljudi oz. zaprtost na novosti je tisto, kar močno omejuje napredek tako v življenju, kot tudi v psihoterapiji.
Opažam, da v seansah najlažje in tudi najhitreje napredujejo prav tiste osebe, ki so res pripravljene na drugačno, novo in praviloma bolj konstruktivno razmišljanje in delovanje. Prenekatere osebe pa kar nekako ne spustijo iz rok trenutne tegobe in nezdrave načine mišljenja, čustvovanja ter delovanja, sebi v škodo, kakopak.
Moje mnenje je, da so spremembe zelo pomemben del življenja in da se lahko z zanikanjem in odtujevanjem od novosti v življenju zelo uspešno omejimo tudi pri napredku.
written by Edmond C.
\\ tags: dvom, minljivost, napredek, smrt, sprememba, strah, tegoba, zaprtost
To je zadnji del v seriji objav na temo temnih plati psihiatrije.
Pri nas je ta še vedno tabu, ogromno število ljudi ni prav zares informiranih o določenih dejstvih o psihiatriji.
Prav zadnja objava na to temo je, iz mojega vidika, najpomembnejša: škodljivi stranski učinki psihiatričnih drog. Beseda bo tekla o stvareh, ki jih psihiatri kot kaže zamolčijo oz. svojim pacientom ne povedo. Zakaj, ne vem.
Moje mnenje je, da je potrebno več informacij, več mnenj in pogledov na psihiatrična zdravila. Zato so v tej objavi navedene reverence, ki govorijo o škodljivih stranskih učinkih psihoaktivnih snovi.
Naj se razumemo, prosim:
vsak je za svoje življenje odgovoren sam, na podlagi ustavno določenih svoboščin, in jemanje psihoaktovnih substanc je odločitev v domeni vsakega posamezika.
Neodvisne raziskave (reference objavljene v prejšnjih objavah) so pokazale, da imajo psihoaktivne droge le malce večji učinek od placebo efekta (v bistvu pomagajo le v 10%), s tem, da so stranski učinki lahko tudi nasilje, samomorilske tendence, otopelost, omamljenost, upad spolne potence, apatičnost, porast telesne teže, izpad las, zmanjšanje IQ-ja, depresija, smrt itd… Reference spodaj.
Vabim vas, da si najprej preberete članek v uglednem modernem medicinskem časniku The New England Journal of Medicine.
- Dangerous Deception — Hiding the Evidence of Adverse Drug Effects
- Jerry Avorn, M.D.
vir: NEJM >>
Nadalje:
- The Proven Dangers of Antidepressants
- Dr. Peter Breggin
vir >>
Video, interviev z Dr. Bregginom:
Get the Flash Player to see this player.
- Dangers Of Antidepressants Suppressed, video
Get the Flash Player to see this player.
- Psychiatric Medications zakladnica znanstvenih esejev na temo škodljivosti psihoaktivnih drog
vir >>
Kljub vsem navedkom je izredno pomembno, da se z jemanjem psihoaktivnih drog ne preneha v kratkem času.
Če torej jemljete psihoaktivne droge, potem se glede prenehanja jemanja nujno posvetujte z vašim osebmin zdravnikom!
written by Edmond C.
\\ tags: depresija, dopamin, prozac, psihoaktivne snovi, psihotropne snovi, rak, samamori, smrt
video posnetka spodaj
Imam znanko, ki ima čustvene težave, več ali manj, že od samega otroštva. Obiskuje psihoanalitične pristope, sama pravi, da vse razume, ve za vse razloge za svoje težave, pozna dinamiko svoje osebnosti - napreduje pa prav zares ne.
Enega glavnih razlogov za svoje težave rada navaja t.i. “kemično neravnovesje” v njenih možganih. V njenih očeh ona pač nima nič s tem, njeni depresivni občutki so stvar kemije.
Vendar to “kemično neravnovesje” (lansirano v javnost s strani psihiatrije v osemdesetih letih, z izidom DSM III.) nima nobene znanstvene osnove. Enostavno ne drži prav zares.
Neodvisne znanstvene raziskave to potjujejo: “kemično neravnovesje” je le dobra marketinška poteza, ki z realnimi in dejanskimi dogajanji v človeških možganih in psihiatričnimi “obolenji” nima prav nobene vzročne povezave.
Prijazni kolega iz ZDA, psihiater s štirideset letnimi izkušnjami, mi je glede mita o “kemičnem neravnovesju” v ogled posredoval tale intervju:
Get the Flash Player to see this player.
( Dr. Peter Breggin, oglejte si tudi njegovo izredno informativno spletno stran www.breggin.com)
Vabim vas, da si natančno preberete raziskavo na to temo, objavljeno v Public Library of Science Medicine, z naslovom:
Serotonin and Depression: A Disconnect between the Advertisements and the Scientific Literature
povezava >>
Intervju z doktorjem in kandidatom za doktorat, ki sta opravila to raziskavo (res vredno ogleda):
www.encognitive.com/node/884
V tej raziskavi najdemo med drugim zanimiva dejstva:
- “…Contemporary neuroscience research has failed to confirm any serotonergic lesion in any mental disorder, and has in fact provided significant counterevidence to the explanation of a simple neurotransmitter deficiency. Modern neuroscience has instead shown that the brain is vastly complex and poorly understood…”
Prosti prevod:
“Moderna neurologija ne more dokazati prisotnost serotonskih poškodb pri kateri koli od mentalni hmotenj, pravzaprav nudijo ravno nasprotne dokaze. Neurologija potrjuje, da so možgani zelo kompleksni in oomanjkljivo razumljeni.”
- “…With direct proof of serotonin deficiency in any mental disorder lacking, the claimed efficacy of SSRIs is often cited as indirect support for the serotonin hypothesis. Yet, this ex juvantibus line of reasoning (i.e., reasoning “backwards” to make assumptions about disease causation based on the response of the disease to a treatment) is logically problematic—the fact that aspirin cures headaches does not prove that headaches are due to low levels of aspirin in the brain.”vir obeh navedkov: http://medicine.plosjournals.org/perlserv/…020392&ct=1
Prosti prevod:
“Direktnega dokaza za to, da je pomanjkanje sorotonina vzrok za katero koli od mentalnih motenj, ni. Logika, da je odziv na obolenje lahko tudi vzrok za to isto obolenje je problematična - dejstvo, recimo, da aspirin lajša glavobol ne pomeni, da je vzrok za glavobol pomanjkaje aspirina v možganih.”
Drugače povedano, tisti ki verjamejo v mit o kemičnem neravnovesju v možganih, temeljijo svojo teorijo na smešni logiki: povečanje serotonina v sistemu pomaga in to pomeni, da je pomanjkanje serotonina tudi vzrok za težavo (!).To je v bistvu isto, kot če bi verjeli, da je pomanjkanje alkohola v možganih vzrok za napetosti in nesproščenost. Dejstvo, da alkohol pripomore k sproščenosti enostavno ne more biti vzrok za nesproščenost.
Vabim vas, da si ogledate tudi ta posnetek:
Get the Flash Player to see this player.
Zelo poučen je tudi ta članek: There Are No “Chemical Imbalances”:
- “No biological etiology has been proven for any psychiatric disorder in spite of decades of research. …Don’t accept the myth that we can make an ‘accurate diagnosis.’ … Neither should you believe that your problems are due solely to a ‘chemical imbalance.”
- Edward Drummond, M.D. Associate Medical Director, Seacoast Mental Health Center, Portsmouth, NH
vir: http://www.academyanalyticarts.org/fores.htm
Drugače pa sami psihiatri sedaj (pravzaprav že nekaj let nazaj) na glas priznavajo, da je “kemično neravnovesje” nedokazljiva zadeva. Sam predsednik APA (American Psychiatric Association), Steven Sharfstein, je to, vsem v presenečenje, javno priznal (l. 2005).
Preberite si sami:
- “APA admits there is no test for “chemical imbalance”
vira: - www.webwire.com/ViewPressRel.asp?aId=3180 in
- www.usanews.net/_archive2006a/00000075.htm
Na Irskem, recimo, je Irish Medicines Board, inštitucija ki nadzira izdajanje zdravil, farmacevtski družbi GlaxoSmithKline prepovedala podajanje izjav, da je kemično neravnovesje vzrok za depresijo.
vir: http://mental-health.families.com/blog/depression-the-myth-of-chemical-imbalance
Kaj pa pri nas?
Se naši sodržavljani, ki verjamejo v mit o kemičnem neravnovesju res informirani tudi o drugi plati?
Poglejmo si še nekatere izjave doktorjev medicine in celo samih psihiatrov (v angleškem jeziku):
- “There’s no biological imbalance. When people come to me and they say, I have a biological imbalance, I say, show me your lab tests. There are no lab tests. So what’s the biochemical imbalance?”
- Dr. Ron Leifer, New York psychiatrist.
- “…Remember that no biochemical, neurological, or genetic markers have been found for attention deficit disorder, oppositional defiant disorder, depression, schizophrenia, anxiety, compulsive alcohol and drug abuse, overeating, gambling, or any other so called mental illness, disease, or disorder…”- vir: Bruce D. Levine, Ph.D., Commonsense Rebellion: Debunking Psychiatry, Confronting Society, (Continuum, New York, 2001), p. 277.
- “…There are no tests available for assessing the chemical status of a living persons brain.”.
- Elliot Valenstein, Ph.D., Blaming the Brain, (The Free Press, New York, 1998), p. 4.
- “…Patients [have] been diagnosed with chemical imbalances despite the fact that no test exists to support such a claim, and…there is no real conception of what a correct chemical balance would look like.”
- vir: David Kaiser, M.D., Commentary: Against Biologic Psychiatry, Psychiatric Times, Dec. 1996.
- Biopsychiatrists have created the myth that psychiatric “wonder drugs” correct chemical imbalances. Yet there is no basis for this model because no chemical imbalance has ever been proven to be the basis of a mental illness.”
- Ty C. Colbert, a clinical psychologist.
Sam sem se tudi v seansah že večkrat soočal z mitom o kemičnem neravnovesju. Oseba, ki verjame v ta mit enostavno ne more (noče?) prevzeti odgovornosti zase in za svoje depresivne občutke. Lažje je kriviti kemikalije, kot pa svoje probleme rešiti.
In to je ključnega pomena, po mojem mnenju:
dokler bodo ljudje neinformirani glede dejstev o kemičnem neravnovesju, in dokler bodo verjeli v to, da je za njihovo stanje odgovorna neka abstraktna kemikalija izven njihove kontrole (ali pa kdor koli ari kar koli drugega), enostavno ne bodo prav zares in trajno napredovali. Droge namreč ne odpravljajo vzrokov, le posledice lajšajo.
Je to res vredno našega zdravja?
Druge plati in povezave za dodaten študij:
- The “Chemical Imbalance” in Mental Health Problems >>
By Joseph M. Carver, PhD
- NAMI (National Association on Mental Ilness) >>
- APA (American Psychiatric Association) >>
- mentalne motnje, wikipedia >>
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: biologija, biopsihiatrija, depresija, dopamin, droge, kemično neravnovesje, neurologija, nevrotransmiterji, noradrenalin, panika, peter breggin, psihiatrija, serotonin
oglejte si tudi prejšnjo objavo na temo DSM-ja>>
“…mentalne motnje, navedene v DSM-ju v naravi sploh ne obstajajo. Vse to je prevara. V bistvu je DSM le splošna klasifikacija misli, razpoloženj in vedenj, za uvrstitev katerih so se odločili na skupinskih sejah APA (American Psychiatric Association).”
- Dr. Ronald Leifer, psihiater z več ko 40 letno prakso.
Poglejte si video, tokrat iz youtube.com,
spodaj pa sledijo izjave pravih doktorjev in celo samih psihiatrov (vir: pričujoči intervjuji):
Get the Flash Player to see this player.
“Tako imenovani Diagnostični in Statistični Priročnik je vse prej kot diagnostični, še manj pa statistični. ”
-Dr. Moira Dolan, M.D., Zdravnica interne medicine
“Zberejo se na sejah, ustvarijo te skupke simptomov bolezni in glasujejo: “Je to bolezen? Vsi, ki ste za, rečite “DA!”. Če zmaga večina oz. kakor koli že volijo, je potem ta zbrani skupek normalnih sistemov človeškega vedenja, na novo ustvarjena bolezen.”
- Dr. Julian Whitaker, M.D., Doktor, Autor in Predavatelj
“Vsaka nova izdaja DSM-ja se je razširila za petnajst ali dvajset novih “motenj, bolezni”. In vsakič, ko pride v njihovo pisarno novi pacijent, mi lahko rečejo, da je ta, na novo izmišljena motnja, resnična bolezen. In to je način, kako ustvarijo nove paciente, iz povsem normalne osebe, iz povsem normalnega otroka ali celo dojenčka.”
-Dr. Fred Baughman, Jr., M.D., Pediatrični Neurolog
“Psihiatrija je pesudoznanost. V njej ni nič znanstvenega. Diagnoze so izmišlotina, vse je izmišljeno. Psihiater sedaj nosi belo zdravniško obleko, vendar to je le pseudo obleka, enostavno zato, ker on ne izvaja nikakršnih testov, ne testira krvi, ne pregleduje fizičnega telesa…”
- Dr. Julian Whitaker, M.D., Doktor, Autor in Predavatelj
“Če pogledamo za trenutek izven modela “biološko možganskih motenj” na dejanska dejstva in na dejanske podatke vidimo, da nobeno dejstvo in noben podatek ne podpira modela “možganskih motenj” in da enostano ni dejstev in podatkov, ki bi podpirale psihiatrične terapije in ostalega, ki psihiatri trdijo.”
-Dr. Colin Andrew Ross, M.D., Psihiater
“Ne obstaja niti kanček verodostojnih dokazov, ki bi jih kateri koli od pravih znanstvenikov potrdil kot veljavne; to velja za vse psihiatrične “mentalne bolezni” in za njihove trditve, da so to možganske bolezni ali biokemična neravnovesja. Vse to je prevara.”
-Dr. Ron Leifer, M.D., Psihiater
“Popolna neresnica je, da bi lahko pravilno identificirali kdo ima shizofrenijo. Prav tako je popolna izmišljotina povezava shizofrenije z geni. Nemogoče je izslediti take gene ne glede na pristop k testiranju. Vse skupaj je v bistvu popolna laž. ”
-Dr. Colin Andrew Ross, M.D., Psihiater
“Trošimo na milione, miliarde za popolnoma sleparske igre psihiatrije.”
-Dr. Fred Baughman, Jr., M.D., Pediatrični Nevrolog
Povezave:
- DSM IV, uradna spletna stran >>
- uvod v DSM V, uradna spletna stran, APA >>
- How Diseases and Mental Illnesses are Created >>
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: diagnoza, DSM, farmacija, genetika, izmišljotine, kemično neravnovesje, laži, lobij farmacije, prevare, proziac, psihiatrija, shizofrenija, statistični priročnik
|
Novi komentarji