|
Nov 17
|
Nekajkrat na mesec oz. skoraj vsak teden prejmem e-poštna sporočila od različnih pošiljateljev, katerih vsebina se ponavlja v skorajda identični obliki:
“…Imam težave, bil/a sem pri psihiatru in mi je predpisal tablete, ki mi seveda ne pomagajo razrešiti problemov v življenju. Potem sem šla k psihologu, pa potem k astrologu, in nato k šlogarci in nato spet k psihiatru, in potem k psihoanalitiku… Napredka pa ni, v bistvu se počutim vse bolj izgubljeno in na tleh.
Ali mi vi lahko pomagate?…”
Osebe, ki mi pošiljajo taka sporočila praviloma tudi izrazijo svoj dvom in strah glede soočanja z menoj kot terapevtom (…Ali me bo tudi vaša “pomoč” še bolj dotolkla?…) oz. glede grobosti, kritiziranja, soljenja pameti, zasmehovanja ipd. v seansah, kar so očitno doživljali pri iskanju pomoči pri “strokovnjakih” v preteklosti.
Take situacije me vedno razžalostijo, predvsem zato, ker ljudje res, prav zares potrebujejo pomoč, ne pa legalnega psihiatričnega drogiranja, kritike in ostalih telesnih ali čustvenih grobosti.
Kaj je torej pomoč (zame)?
Zame je pomoč tista oblika vodenja seans terapije, po kateri se oseba počuti sprejeto, razumljeno in z vsaj malce večjim kančkom pozitivnega pogleda nase in na svojo prihodnost.
Prava pomoč (zame) pomeni, da osebi pomagam tako natančno, dosledno in temeljito, da napreduje v vsakdanjem življenju prav po vsaki seansi in da mene, kot terapevta, naposled ne bo več potrebovala.
Daleč, daleč, daleč je tak pristop od trdih in v bistvu zelo strupenih predpisovanj psihoaktivnih drog psihiatije ali pa suhoparnega analiziranja ali pa soljenja pameti “strokovnjakov” psiholoških ved.
Moje mnenje je, da je v seansah terapije potrebno ustvariti varno okolje, v katerem se bo oseba lahko odprla, se izrazila in prejela res konkretno pomoč za njene težave. Pomoč, ki je usmerjena k ozaveščanju in preseganju VZROKOV za težave, ne pa le na prikrivanje posledic.
Toplina, razumevanje, toleranca, sprejemanje in celo ljubezen so nujni temelji, na katerih sploh lahko gradimo okolje, v katerem se bo lahko zgodil napredek.
Ljudje smo namreč sami odgovorni zase, sami smo tisti, ki čutimo določene občutke in sami smo tisti, ki naivno verjamemo, da nas bo odrešil nekdo drug, neka kemikalija v obliki antidepresivov in nek “strokovnjak”, ki ima praviloma sam s seboj velike težave.
Svoje probleme lahko rešimo le sami, postopoma in seveda tudi s pomočjo od zunaj, a vendarle v svojem ritmu in na podlagi svoje izbire.
Kdaj bomo odrasli?
Novi komentarji