Minljivost (impermanence) je pomembna komponenta življenja. V praksi lahko na minljivost gledamo takole:
čez 100 let bo večina oseb, ki jih poznamo, že davno zapustila ta svet; vsi prijatelji, znanci, življenjski sopotniki, poslovni partnerji, učitelji, potomci - skratka vsi, ki nam toliko pomenijo, bodo čez 100, hja, telesno mrtvi.
Naše sonce (fotka levo) bo čez pribl. 5 bilionov let prav tako ugasnilo v veliki eksploziji…
Ampak minljivost je opaziti tudi tukaj in sedaj. Minljivost je le eden izmed dejavnikov, ki napaja spremembe. V tem svetu nič ni absolutno nespremenljivega, “realnost” je fluidna, spreminjajoča, prav tako kot naši pogledi, želje, težnje, hrepenenja in navezanosti.
In ravno pretirana (namenska ali nezavedna) identifikacija in navezanost na stare občutke, stvari, na dogodke in ljudi oz. zaprtost na novosti je tisto, kar močno omejuje napredek tako v življenju, kot tudi v psihoterapiji.
Opažam, da v seansah najlažje in tudi najhitreje napredujejo prav tiste osebe, ki so res pripravljene na drugačno, novo in praviloma bolj konstruktivno razmišljanje in delovanje. Prenekatere osebe pa kar nekako ne spustijo iz rok trenutne tegobe in nezdrave načine mišljenja, čustvovanja ter delovanja, sebi v škodo, kakopak.
Moje mnenje je, da so spremembe zelo pomemben del življenja in da se lahko z zanikanjem in odtujevanjem od novosti v življenju zelo uspešno omejimo tudi pri napredku.
written by Edmond C.
\\ tags: dvom, minljivost, napredek, smrt, sprememba, strah, tegoba, zaprtost
Novi komentarji