S prijateljem sva popoldne 12. januarja iz Benetk odpotovala, prek Istambula, v New Delhi. Nato naprej z letalom do Bhubaneshwar-ja in z avtomobilom do Purija, in v obratnem vrstnem redu 22. januarja nazaj domov.
Deset dni je bilo več kot dovolj zame, tokrat.
Prvič sem bil v Indiji pred petnajstimi leti, takrat za pet tednov na jugu Indije (Bangalore, Madras, Mysore itd…). V teh petnajstih letih se je Indija kar precej spremenila, po mojih opažanjih. Sedaj je več komerciale, cene so višje, ogromno je reklamnih panojev, napisov in reklam. Po cestah ni več videti živalskih vozov, sedaj so to traktorji, modernejši avtomobili in motocikli. Honda Hero je model motornega kolesa, ki je v Indiji pravi hit.
Puri je znano romarsko mesto, v njem je eden najznamenitejših Vaishnavskih templjev, Jaganath Tempel. Več o Puriju tukaj: www.purionline.com
Iz mojega vidika ima samo mesto še veliko možnosti za napredek, tako v smislu osnovne higiene po ulicah kot tudi v smislu modernizacije cest, prodajaln, restavracij in hotelov.
Hoteli so seveda v zadnjih parih letih zrasli kot gobe po dežju; za pet EUR na noč recimo dobite že solidno in čisto sobo.
Puri je obalno mesto, tik ob Bengalskem zalivu, kar mu daje svojevrstno podnebje. Zrak je vlažen, skoraj neprestano nežno pihlja. Po sončnem zahodu se ozračje precej shladi; jaz sem se tako kmalu prehladil.
Takoj ob prihodu na letališče v New Delhi me je čakalo neprijetno presenečenje: Tusmobil v Indiji ne deluje, kljub zagotovilom o nasprotnem. Bravo Tusmobil, res čisti računi. Naslednjič bom seboj vzel plačniško kartico Mobitela ali Simobila.
 Morda je pa je bilo tako še bolje; brez možnosti SMS-ov sem se res lahko sprostil, odklopil vse misli povezane s poslom, terapijami, seminarji, družino. Slednje mi sicer ni šlo preveč dobro od rok, malo Lariko (19. januarja je dopolnila štiri mesece, srček zlati) sem prav hudo pogrešal. Zadnje dni v Indiji raje nisem več gledal njenih fotk, ker mi je šlo na jok.
Indija je hrupna dežela, mira v mestih enostavno ni. Hrup avtomobilov, motorjev, neprestanega kričečega hupanja, cinglanja itd… itd… Mir in tišina sta mi res manjkali.
Drugače pa sem z obiskom več kot zadovoljen. Pričakoval nisem nič, podarjeno mi je bilo ogromno.
written by Edmond C.
\\ tags: , bengalski zaliv, delhi, indija, jaganath, morje, orrisa, puri, tušmobil
V terminologiji kognitivne psihologije se “kreiranje realnosti” oz. zaznave realnosti imenuje “top-down” proces, v nasprotju s t.i. “bottom-up” proces.
“Bottom-up” proces zaznave predstavlja informacije, ki jih prejemamo iz okolice (perceptualno znanje), metdem ko “top-down” proces zajema informacije, ki jih že imamo v svojih možganih (v nevronskih mrežah), t.i. konceptualno znanje.
Raziskave kognitivne psihologije potrjujejo, da je konceptualno znanje prevladajoče v naši vsakdanji percepciji. V besedah, ki jih lahko razume vsak to pomeni, da vidimo tisto, kar pač želimo. Z drugimi besedami, “vsake oči imajo svojega malarja”.
Spodaj vidimo trdni dokaz, da “top-down” proces zaznave barva našo realnost kljub temu, da zavestno vemo, da je fizično nemogoče videti dva obraza v eni sami plastični maski. Naše prejšnje izkušnje in znanje enostavno prevlada zaznave iz okolice. Povedano drugače, zaznavo projeciramo v okolje in vidimo to, kar že imamo v sebi. Implikacije tega so zelo daljnosežne, milo rečeno.
Prepričajte se sami:
govori Prof. Dr. Richard L. Gregory
Get the Flash Player to see this player.
vir in Copyright:
www.richardgregory.org
Razlaga tudi v: “Knowledge in perception and illusion” by Dr. Richard L. Gregory
From: Phil. Trans. R. Soc. Lond. B (1997) 352, 1121–1128
Department of Psychology, University of Bristol
written by Edmond C.
\\ tags: charlie chaplin mask, kognicija, kognitivna psihologija, kreiranje zaznave, maska, percepcija, richard l. gregory, svoboda zaznave, zaznava
To je zadnji del v seriji objav na temo temnih plati psihiatrije.
Pri nas je ta še vedno tabu, ogromno število ljudi ni prav zares informiranih o določenih dejstvih o psihiatriji.
Prav zadnja objava na to temo je, iz mojega vidika, najpomembnejša: škodljivi stranski učinki psihiatričnih drog. Beseda bo tekla o stvareh, ki jih psihiatri kot kaže zamolčijo oz. svojim pacientom ne povedo. Zakaj, ne vem.
Moje mnenje je, da je potrebno več informacij, več mnenj in pogledov na psihiatrična zdravila. Zato so v tej objavi navedene reverence, ki govorijo o škodljivih stranskih učinkih psihoaktivnih snovi.
Naj se razumemo, prosim:
vsak je za svoje življenje odgovoren sam, na podlagi ustavno določenih svoboščin, in jemanje psihoaktovnih substanc je odločitev v domeni vsakega posamezika.
Neodvisne raziskave (reference objavljene v prejšnjih objavah) so pokazale, da imajo psihoaktivne droge le malce večji učinek od placebo efekta (v bistvu pomagajo le v 10%), s tem, da so stranski učinki lahko tudi nasilje, samomorilske tendence, otopelost, omamljenost, upad spolne potence, apatičnost, porast telesne teže, izpad las, zmanjšanje IQ-ja, depresija, smrt itd… Reference spodaj.
Vabim vas, da si najprej preberete članek v uglednem modernem medicinskem časniku The New England Journal of Medicine.
- Dangerous Deception — Hiding the Evidence of Adverse Drug Effects
- Jerry Avorn, M.D.
vir: NEJM >>
Nadalje:
- The Proven Dangers of Antidepressants
- Dr. Peter Breggin
vir >>
Video, interviev z Dr. Bregginom:
Get the Flash Player to see this player.
- Dangers Of Antidepressants Suppressed, video
Get the Flash Player to see this player.
- Psychiatric Medications zakladnica znanstvenih esejev na temo škodljivosti psihoaktivnih drog
vir >>
Kljub vsem navedkom je izredno pomembno, da se z jemanjem psihoaktivnih drog ne preneha v kratkem času.
Če torej jemljete psihoaktivne droge, potem se glede prenehanja jemanja nujno posvetujte z vašim osebmin zdravnikom!
written by Edmond C.
\\ tags: depresija, dopamin, prozac, psihoaktivne snovi, psihotropne snovi, rak, samamori, smrt
video posnetka spodaj
Imam znanko, ki ima čustvene težave, več ali manj, že od samega otroštva. Obiskuje psihoanalitične pristope, sama pravi, da vse razume, ve za vse razloge za svoje težave, pozna dinamiko svoje osebnosti - napreduje pa prav zares ne.
Enega glavnih razlogov za svoje težave rada navaja t.i. “kemično neravnovesje” v njenih možganih. V njenih očeh ona pač nima nič s tem, njeni depresivni občutki so stvar kemije.
Vendar to “kemično neravnovesje” (lansirano v javnost s strani psihiatrije v osemdesetih letih, z izidom DSM III.) nima nobene znanstvene osnove. Enostavno ne drži prav zares.
Neodvisne znanstvene raziskave to potjujejo: “kemično neravnovesje” je le dobra marketinška poteza, ki z realnimi in dejanskimi dogajanji v človeških možganih in psihiatričnimi “obolenji” nima prav nobene vzročne povezave.
Prijazni kolega iz ZDA, psihiater s štirideset letnimi izkušnjami, mi je glede mita o “kemičnem neravnovesju” v ogled posredoval tale intervju:
Get the Flash Player to see this player.
( Dr. Peter Breggin, oglejte si tudi njegovo izredno informativno spletno stran www.breggin.com)
Vabim vas, da si natančno preberete raziskavo na to temo, objavljeno v Public Library of Science Medicine, z naslovom:
Serotonin and Depression: A Disconnect between the Advertisements and the Scientific Literature
povezava >>
Intervju z doktorjem in kandidatom za doktorat, ki sta opravila to raziskavo (res vredno ogleda):
www.encognitive.com/node/884
V tej raziskavi najdemo med drugim zanimiva dejstva:
- “…Contemporary neuroscience research has failed to confirm any serotonergic lesion in any mental disorder, and has in fact provided significant counterevidence to the explanation of a simple neurotransmitter deficiency. Modern neuroscience has instead shown that the brain is vastly complex and poorly understood…”
Prosti prevod:
“Moderna neurologija ne more dokazati prisotnost serotonskih poškodb pri kateri koli od mentalni hmotenj, pravzaprav nudijo ravno nasprotne dokaze. Neurologija potrjuje, da so možgani zelo kompleksni in oomanjkljivo razumljeni.”
- “…With direct proof of serotonin deficiency in any mental disorder lacking, the claimed efficacy of SSRIs is often cited as indirect support for the serotonin hypothesis. Yet, this ex juvantibus line of reasoning (i.e., reasoning “backwards” to make assumptions about disease causation based on the response of the disease to a treatment) is logically problematic—the fact that aspirin cures headaches does not prove that headaches are due to low levels of aspirin in the brain.”vir obeh navedkov: http://medicine.plosjournals.org/perlserv/…020392&ct=1
Prosti prevod:
“Direktnega dokaza za to, da je pomanjkanje sorotonina vzrok za katero koli od mentalnih motenj, ni. Logika, da je odziv na obolenje lahko tudi vzrok za to isto obolenje je problematična - dejstvo, recimo, da aspirin lajša glavobol ne pomeni, da je vzrok za glavobol pomanjkaje aspirina v možganih.”
Drugače povedano, tisti ki verjamejo v mit o kemičnem neravnovesju v možganih, temeljijo svojo teorijo na smešni logiki: povečanje serotonina v sistemu pomaga in to pomeni, da je pomanjkanje serotonina tudi vzrok za težavo (!).To je v bistvu isto, kot če bi verjeli, da je pomanjkanje alkohola v možganih vzrok za napetosti in nesproščenost. Dejstvo, da alkohol pripomore k sproščenosti enostavno ne more biti vzrok za nesproščenost.
Vabim vas, da si ogledate tudi ta posnetek:
Get the Flash Player to see this player.
Zelo poučen je tudi ta članek: There Are No “Chemical Imbalances”:
- “No biological etiology has been proven for any psychiatric disorder in spite of decades of research. …Don’t accept the myth that we can make an ‘accurate diagnosis.’ … Neither should you believe that your problems are due solely to a ‘chemical imbalance.”
- Edward Drummond, M.D. Associate Medical Director, Seacoast Mental Health Center, Portsmouth, NH
vir: http://www.academyanalyticarts.org/fores.htm
Drugače pa sami psihiatri sedaj (pravzaprav že nekaj let nazaj) na glas priznavajo, da je “kemično neravnovesje” nedokazljiva zadeva. Sam predsednik APA (American Psychiatric Association), Steven Sharfstein, je to, vsem v presenečenje, javno priznal (l. 2005).
Preberite si sami:
- “APA admits there is no test for “chemical imbalance”
vira: - www.webwire.com/ViewPressRel.asp?aId=3180 in
- www.usanews.net/_archive2006a/00000075.htm
Na Irskem, recimo, je Irish Medicines Board, inštitucija ki nadzira izdajanje zdravil, farmacevtski družbi GlaxoSmithKline prepovedala podajanje izjav, da je kemično neravnovesje vzrok za depresijo.
vir: http://mental-health.families.com/blog/depression-the-myth-of-chemical-imbalance
Kaj pa pri nas?
Se naši sodržavljani, ki verjamejo v mit o kemičnem neravnovesju res informirani tudi o drugi plati?
Poglejmo si še nekatere izjave doktorjev medicine in celo samih psihiatrov (v angleškem jeziku):
- “There’s no biological imbalance. When people come to me and they say, I have a biological imbalance, I say, show me your lab tests. There are no lab tests. So what’s the biochemical imbalance?”
- Dr. Ron Leifer, New York psychiatrist.
- “…Remember that no biochemical, neurological, or genetic markers have been found for attention deficit disorder, oppositional defiant disorder, depression, schizophrenia, anxiety, compulsive alcohol and drug abuse, overeating, gambling, or any other so called mental illness, disease, or disorder…”- vir: Bruce D. Levine, Ph.D., Commonsense Rebellion: Debunking Psychiatry, Confronting Society, (Continuum, New York, 2001), p. 277.
- “…There are no tests available for assessing the chemical status of a living persons brain.”.
- Elliot Valenstein, Ph.D., Blaming the Brain, (The Free Press, New York, 1998), p. 4.
- “…Patients [have] been diagnosed with chemical imbalances despite the fact that no test exists to support such a claim, and…there is no real conception of what a correct chemical balance would look like.”
- vir: David Kaiser, M.D., Commentary: Against Biologic Psychiatry, Psychiatric Times, Dec. 1996.
- Biopsychiatrists have created the myth that psychiatric “wonder drugs” correct chemical imbalances. Yet there is no basis for this model because no chemical imbalance has ever been proven to be the basis of a mental illness.”
- Ty C. Colbert, a clinical psychologist.
Sam sem se tudi v seansah že večkrat soočal z mitom o kemičnem neravnovesju. Oseba, ki verjame v ta mit enostavno ne more (noče?) prevzeti odgovornosti zase in za svoje depresivne občutke. Lažje je kriviti kemikalije, kot pa svoje probleme rešiti.
In to je ključnega pomena, po mojem mnenju:
dokler bodo ljudje neinformirani glede dejstev o kemičnem neravnovesju, in dokler bodo verjeli v to, da je za njihovo stanje odgovorna neka abstraktna kemikalija izven njihove kontrole (ali pa kdor koli ari kar koli drugega), enostavno ne bodo prav zares in trajno napredovali. Droge namreč ne odpravljajo vzrokov, le posledice lajšajo.
Je to res vredno našega zdravja?
Druge plati in povezave za dodaten študij:
- The “Chemical Imbalance” in Mental Health Problems >>
By Joseph M. Carver, PhD
- NAMI (National Association on Mental Ilness) >>
- APA (American Psychiatric Association) >>
- mentalne motnje, wikipedia >>
Se nadaljuje…
written by Edmond C.
\\ tags: biologija, biopsihiatrija, depresija, dopamin, droge, kemično neravnovesje, neurologija, nevrotransmiterji, noradrenalin, panika, peter breggin, psihiatrija, serotonin
|
Novi komentarji