|
Nov 25
|
Obiskovalci Bloga, ki niste v stiku z new age duhovnostjo in nje oboževalci, boste morda na besede spodaj gledali z nagubanim čelom, češ, se to res dogaja? Smo ljudje res tako zmedeni?
Moj odgovor je: da.
Kokor koli že, rad bi spregovoril o zanimivem paradoksu, katerega v privatni psihoterapevtski praksi spremljam že leta in leta:
ljudje, ki se praviloma ukvarjajo z new age pristopom k osebnemu in duhovnem napredku, so povečini bodisi re-inkarnirani kralji in kraljice iz sive davnine (Egipt, Atlantida, Mu itd…), ali pa milostljivi visoko razviti posamezniki, angeli, boginje in bogovi, ki so nam prišli na naš pokvarjen svet pomagati pri dvigu vibracije (kar koli to prav zares že pomeni).
Nekateri so ‘padli’ na naš planet iz Siriusa, drugi iz Plejad, spet tretji direktno iz Oriona. Tam so baje bitja zelo zelo duhovno napredna in prihajajo k nam na Zemljo zaradi nudenja pomoči. Zelo požrtvovalno.
V redu, zakaj pa ne.
Paradoks o katerem teče beseda je v bistvu v tem, da ima velika večina teh ljudi ogromne težave v vsakdanjem življenju, s sprejemanjem samega sebe, s komunikacijo, izražanjem svojih čustvenih potreb, s financami, z avtoritetami, s spolnostjo. Kot po tekočem traku je velika večina teh ‘padlih bogov in boginj’ imela obupno vzgojo (nasilje, čustvene in tudi telesne zlorabe, zmerjanje, manipulacije itd…), odraščala v katastrofalnih razmerah, brez pristnega stika in ljubezni ter topline.
Kako je torej možno, da imajo tako visoko razvite duše (kot naj bi bile tiste iz Siriusa, recimo), take težave s sprejemanjem sebe, drugih in sveta v katerem živijo? Kako to, da že leta in leta, v nekaterih primerih že več desetletij, živjijo v poraznih odnosih in službah, recimo, iz katerih ne najdejo izhoda?
Je njihov izvor med zvezdami dejanskost ali le plehka utvara in obrambni mehanizem ter nadomestna rešitev za tiste hude hude travme iz otroštva tega življenja?
Hmm.
Iz mojega vidika je ravno to kontradikcija: res visoko duhovno razvita bitja ne bodo identificirana (pogojena, omejena) s temi zemeljskimi čustvi in pomanjkanjem ljubezni. Primer tega je recimo na zahodu dobro poznan Paramhansa Yogananda. Kot otroku mu je umrla mati, imel je precej težko otroštvo a kljub temu ga to niti malo ni zamajalo. Kako to? Ali pa recimo Swami Premananda (o njem sem pisal v Blogu, tukaj >> ), ki je že vrsto let po krivici za zapahi, pa kljub temu nasmeh nikoli ne zapusti nejgovega obraza.
So torej ti ljudje res visoko razvita duhovna bitja, ki so na naš planet prišla iz višjih sfer, ali je to le obrambni mehanizem, ki se je zelo uspešno vtihotapil v njihove procese razmišljanja?
Moje osebno mnenje je, da res visoko razvita oseba ne bo imela nikakršnih težav z izražanjem samega sebe in svojih čustvenih potreb, hitro in učinkovito bo rešila kateri koli problem, se znala postaviti zase in za svoje dobro v kateri koli situaciji, ne glede na prisotnost še tako močnih avtoritet in predvsem ne bo gledala na vsakdanje življenje kot na nekaj morečega, težkega in resnega.
Težko si namreč predstavljam Buddho ali pa kakega samorealiziranega yogija, ki bi ob težavah v tem življenju bežal v neke višje “rojstne kraje” ali pa v sobo, polno eteričnih olj in slik nadangelov ali pa krivil usodo ali karmo za svoje trenutne zdravstvene težave.
Pozdravljam torej vse, ki imajo tiste pristne duhovne oz. transpersonalne izkušnje, in so istočasno zdravi in se lahko pogledajo v ogledalo vsako jutro in jim je tisto kar vidijo povsem všeč.
Svoje spoštovanje nudim tistim, ki živijo harmonično življenje, izpolnjeni v vsakdanjem življenju (finance, seks, komunikacija, služba, zdravje) in zavestni najglobjih resnic našega obstoja.
Obiskovalcem iz Siriusa, Oriona ter ostalih višje razvitih sistemov pa želim skorajšno prebuditev iz sveta sanj.
Novi komentarji