Veliko ljudi ne loči med psihiatrom, psihologom in psihoterapevtom.
Že kar nekajkart se mi je pripetilo, da so me ljudje po telefonu s kančkom bojazni v glasu vprašali: ali ste psihiater? Kot kaže so imele te osebe v preteklosti ne ravno tako dobre izkušnje s psihiatri, in se sedaj očitno želijo izogniti podobnim izkušnjam.
Na taka vprašanja prav z veseljem vedno odgovorim: “Ne NISEM psihiater!”.
Vsa čast in slava psihiatrom (doktorjem medicine s specializacijo iz psihiatrije), vendar njihov doseg pri pomoči ljudem je precej omejen.
Psihiatrija je vpeta v telesno dojemanje človeške psihe in v sodobni psihiatrični praksi je še vedno čutiti zablode in špekulacije popolnega začetnika Freuda. Če nekomu njegova izobrazba in pomanjkanje življenskih izkušenj onemogoča resnično pomoč ljudem v stiskah in se zato ukvarjajo s posledicami težav namesto z vzroki oz. se zato zatekajo v predpisovanje psihoaktivnih drog, je to malce žalostno.
No, kakorkoli že, sam NISEM psihiater in to ne bi bil pod nobenimi pogoji. Sem psiholog in psihoterapevt humanistične psihoterapije. Že sama humanistična psihologija je daleč daleč onkraj dosega intelektualnih akrobacij psihoanalize, recimo, da o transpersonalni psihologiji niti ne govorimo.
Sam se izpopolnjujem iz dneva v dan. In prav neverjetno je, kako je sama psihologija, kot opisna znanost, napredovala v zadnjih desetletjih.
Zavedam se, da tudi najnaprednejši transpersonalni psihologi in psihoterapevti še vedno stojijo le na vrhu ledene gore odkrivanja potencialov človeške zavesti. Kakšna spoznanja nas še čakajo v prihodnosti?
Preseneča pa me, da izobraženi ljudje kot so recimo psihiatri, tega na nek način še vedno ne opazijo (nočejo opaziti?).
March 17th, 2008 at %0:%Mar %p
Pri prebiranju vsega tega me preseneča vaša lastna ozkogledost…
(komentar editiran)
March 17th, 2008 at %0:%Mar %p
Janez,
vaš komentar sem skrajšal, ker enostavno ne želim tolerirati žalitev na Blogu.
Moje pisanje je pač tako, kakršno je. Ni popolno, kakor tudi sam nisem in tudi nikoli ne bom. Vsaj tako ne, da bi lahko zadovolil vse bralce Bloga. V to ni dvoma.
Verjamem pa v konstruktivno izmenjavo mnenj in izkušenj, tako da vas vabim, da z nami vsemi namesto žalitev morda podelite svoje izkušnje in predstavite svoje argumente na obravnavano tematiko.
Lep dan.
e.
April 3rd, 2008 at %0:%Apr %p
Moram rečt, da se zelo strinjam s tem kar si napisal. Tudi sama opažam, da se psihiatri ponavadi najprej zatečejo k zdravilom, šele potem se mogoče lotijo terapevtskega dela. Po mojih ocenah je vsaj v 50%, če ne v večih takšno zalaganje z zdravili nepotrebno. Na žalost tudi zdravila ne pomagajo, saj samo zdravijo simptome, medtem ko pa vzrok ostaja in se lahko preoblikuje tudi v kak drug simptom.
Vsekakor smo kljub velikemu napredku dosedaj odkrili le majhen del vsega potenciala, ki se skriva v ljudeh. Verjamem pa, da bomo vsak dan vedeli več in bomo vedno več spoštovanja kazali človeški psihi in njenim razsežnostim :D.
Srečno!
Katja