Blog - Edmond Cigale

V zadnjih treh mesecih se je marsikaj zgodilo, polno dela, malo manj počitka.

Januarja sem zaključil empirično oz. kvalitativno raziskavo, ki je trajala pribl. 29 mesecv in v katero je bilo vključenih preko 200 oseb, skupno okoli 500 seans transpersonalne psihoterapije. Naporno, tudi po več zaporednih seans na dan, včasih tudi zvečer, ob vikendih, praznikih. Kaj mi je bilo treba tega, se sprašujem.

No, kakor koli že, raziskava je sedaj zaključena, plod bo doktorat, upam, da že letos do poletja. Menim, da sem se v tem času vsaj dvakrat “prekuril”, malce pozabil nase in se posvečal predvsem drugim.

Sedaj novih strank na psihoterapijo ne sprejemam, do nadaljnega. Rad bi zaključil študij in končno prebral kakšno knjigo, ki nima niti najmanjše veze z neurobiologijo, kvantno mehaniko, genetiko in epigenetiko, , psihoterapijo, kognitivno psihologijo, akademsko Angleščino. Uffffa.

Komaj čakam na lepo vreme, res. Danes zjutraj je bilo v Sežani sedem stopinj pod ničlo, datum 8. marec. Le kaj je s tem vremenom?!

Pripravljam se na triatlon, po programu enega najbolj priznanih trenerjev v ZDA. Cilj: ironman čez leto, dve v Austriji. Za nepoučene: triatlon je vzdržljivostni šport, sestavljen iz zaporednih etap plavanja, kolesarjenja in teka. Ironman zajema 3.8km plavanja, 186km kolesarjenja in 42km teka. Rad kolesarim, že od nekdaj rad tečem in voda me pomirja. Triatlon je torej zame logični naslednji korak.

Trenutno redno plavam, s prijateljem narediva tam okoli 1,5km na trening, razen kadar je na vrsti intervalni trening. Kolo trenutno čaka na toplejše vreme; tek je trenutno v ozadju, poškodoval sem si namreč stopalo in počitek je neizbežen.

AKADEMIJA TCT, moja šola transpersonalne psihoterapije je v polnem teku. Imam dvajset oz. po novem enaindvajset slušateljev, prav ponosen sem nanje. Kljub popolnoma novi terapiji so pogumno zaorali v Sloveniji povsem neobdelano ledino transpersonalne psihoterapije.

Na Univerzi sem dobil novega profesorja iz Velike Britanije, enega vodilnih transpersonalnih psihologov na svetu. Že prvi izpitni esej mi je prav zdravo pokretiziral, razstrelil na prafaktorje. Hja no.

V glavnem, malce sem utrujen, predvsem psihično, a vseeno aktiven in zdrav, zadovoljen.

Ha!! 222304 je številka obiskanosti Bloga ta hip! Dvestodvaindvajset tisoč obiskov!?

Kdo bi si mislil?!

Kaj naj vam rečem? Hvala vam za obiske in vaš čas, ki ga posvetite branju mojega Bloga!

written by Edmond C. \\ tags: aktivnost, doktorat, počitek, razsikava, seanse, triatlon, zdravje

Prvi zakon termodinamike pravi, parafraziram, da se energija ne more izničiti ter da ne more nastati iz nič (obširna razlaga tega zakona narave >>).

Vse izkušnje do tega trenutka, tako pozitivne in negativne, so na nas (da, posploševanje je vsekakor na mestu) neizbežno vplivale tako, da smo nanje na določene načine reagirali. Pri tem imam v mislih predvsem čustvene reakcije.

Kam je torej šla vsa tista (negativna) čustvena energija jeze, obupa, prizadetosti, razočaranja, bolečine in strahu, ki smo jo doživljali ob travmah v otroštvu, ob stresnih situacijah v službi, ob konfliktih v partnerskem ali prijateljskem odnosu, ob smrti v družini?

Nikamor ni šla. Še vedno je tu, v telesu, potlačena in neizražena….tiho in močno deluje nam v škodo.

In ne, te negativne, potlačene energije enostavno ni mogoče izbrisati z jemanjem psihiatričnih drog. O tem priča na milione ljudi po vsem svetu, ki se vsakodnevno legalno drogirajo s psihiatričnimi psihoaktivnimi snovmi. Vprašanje pa je, ali pri tem tudi rešujejo svoje probleme, oz. ali se soočajo z vzroki za težave.

Panični napadi, depresija, anksioznost, nemoč, obup, tesnoba itd… itd… vse to so samo posledice. Samo posledice. Posledice naših prejšnjih izkušenj (mimogrede, t.i.kemično neravnovesje v možganih nima vzročno niti pod razno nič opraviti s temi čustvenimi stanji).

Ne vem, morda na tem mestu pri meni prihaja na dan moja direktnost, težnja po resnici, iskrena želja po resnični pomoči drugim…… prav gotovo pa to evidentno velja za marsikoga med nami:

dokler se ne bomo soočili z vzroki za naše trenutne težave in jih tudi presegli,  napredka enostavno ne bo.

Na žalost se uradna medicina ne ukvarja z vzroki, psihiatrija seveda še z daleč ne, in tudi marsikatera od (tudi uradno priznanih) psihoterapevtskih metod prav tako ne. Opažam pa tudi, da take posredne in v bistvu ne prav zares učinkovite metode cvetijo pri nas prav zaradi nevoljosti soočanja s pravimi vzroki samih “pacientov” oz. oseb, ki pomoč potrebujejo.

Moje mnenje je, da je eno izmed najbolj močnih zdravil za naše težave že vedno prisotno v nas samih: resnica.

Braz resnice, brez iskrenosti enostavno ni napredka, po mojem mnenju. Pravega napredka, trajnega napredka, katerega odlikuje  sproščenost, spontano veselje in vedrina.

Kaj je napredek za vas?

written by Edmond C. \\ tags: alkohol, anksioznost, depresija, droga, medicina, napredek, nemoč, obup, panični napadi, psihiatrija, resnica, soočanje, tesnoba, Psihoterapija

Nekajkrat na mesec oz. skoraj vsak teden prejmem e-poštna sporočila od različnih pošiljateljev, katerih vsebina se ponavlja v skorajda identični obliki:

“…Imam težave, bil/a sem pri psihiatru in mi je predpisal tablete, ki mi seveda ne pomagajo razrešiti problemov v življenju. Potem sem šla k psihologu, pa potem k astrologu, in nato k šlogarci in nato spet k psihiatru, in potem k psihoanalitiku… Napredka pa ni, v bistvu se počutim vse bolj izgubljeno in na tleh.

Ali mi vi lahko pomagate?…”

Osebe, ki mi pošiljajo taka sporočila praviloma tudi izrazijo svoj dvom in strah glede soočanja z menoj kot terapevtom (…Ali me bo tudi vaša “pomoč” še bolj dotolkla?…) oz. glede grobosti, kritiziranja, soljenja pameti, zasmehovanja ipd. v seansah, kar so očitno doživljali pri iskanju pomoči pri “strokovnjakih” v preteklosti.

Take situacije me vedno razžalostijo, predvsem zato, ker ljudje res, prav zares potrebujejo pomoč, ne pa legalnega psihiatričnega drogiranja, kritike in ostalih telesnih ali čustvenih grobosti.

Kaj je torej pomoč (zame)?

Zame je pomoč tista oblika vodenja seans terapije, po kateri se oseba počuti sprejeto, razumljeno in z vsaj malce večjim kančkom pozitivnega pogleda nase in na svojo prihodnost.

Prava pomoč (zame) pomeni, da osebi pomagam tako natančno, dosledno in temeljito, da napreduje v vsakdanjem življenju prav po vsaki seansi in da mene, kot terapevta, naposled ne bo več potrebovala.

Daleč, daleč, daleč je tak pristop od trdih in v bistvu zelo strupenih predpisovanj psihoaktivnih drog psihiatije ali pa suhoparnega analiziranja ali pa soljenja pameti “strokovnjakov” psiholoških ved.

Moje mnenje je, da je v seansah terapije potrebno ustvariti varno okolje, v katerem se bo oseba lahko odprla, se izrazila in prejela res konkretno pomoč za njene težave. Pomoč, ki je usmerjena k ozaveščanju in preseganju VZROKOV  za težave, ne pa le na prikrivanje posledic.

Toplina, razumevanje, toleranca, sprejemanje in celo ljubezen so nujni temelji, na katerih sploh lahko gradimo okolje, v katerem se bo lahko zgodil napredek.

Ljudje smo namreč sami odgovorni zase, sami smo tisti, ki čutimo določene občutke in sami smo tisti, ki naivno verjamemo, da nas bo odrešil nekdo drug, neka kemikalija v obliki antidepresivov in nek “strokovnjak”, ki ima praviloma sam s seboj velike težave.

Svoje probleme lahko rešimo le sami, postopoma in seveda tudi s pomočjo od zunaj, a vendarle v svojem ritmu in na podlagi svoje izbire.

Kdaj bomo odrasli?

written by Edmond C. \\ tags: depresija, grobosti, napredek, pomoč, soočanje, vzroki, zlorabe psihiatrije, zlorabe psihologov

Novi članek na temo uporabnosti psihologije v formatu pomoči ljudem v težavah. V članku orišem glavne značilnosti humanistične psihologije, zablode klinične psihiatrije ter omejenost zastarele Freudove psihoanalize.

Članek je objavljen na NOVI spletni strani, namenjeni transpersonalni psihoterapiji TCT, tukaj:

http://www.tpi.si/institut-transpersonalne-psihologije/strokovna-besedila/82

written by Edmond C. \\ tags: , Freud, humanistika, legalno drogiranje, omejenost Freuda, pomoč, psihoanaliza, transpersonalna psihologija, zablode psihiatrije

Kaj naj vam rečem?

Malce treme imam, metuljčke po trebuhu, kadar pomislim na tako obsežen projekt, kot je voditi šolo za humanistično in transpersonalno psihoterapijo. Po drugi strani pa je ta projekt, imenujem ga Program AKADEMIJA TCT® (TCT pomeni Theta Cognitive Therapy), v bistvu moje življensko delo, največji projekt do sedaj. Res sem izredno navdušen nad celotno zadevo!

Moj namen je bil, da najprej končam doktorat vendar so me potrebe okolja prehitele. PhD lahko počaka, konec koncev imam na voljo še natanko eno leto. Univerza mi je namreč za dokončanje podiplomskega študija dala na razpolago tri leta, do septembra 2010.

Učinkovitost integracije kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije je res skorajda neverjetna. Prav zato, po mojem mnenju, se ljudje odzivajo in se želijo tudi sami izobraziti in usposobiti za psihoterapevta te nove integracije, nove transpersonalne psihoterapije.

Če pogledam malce nazaj, si nisem nikoli mislil, da bo šlo tako gladko. Pravzaprav, nisem imel niti namena poučevati pishoterapijo.

No, kakor koli že, Program AKADEMIJA TCT® je akademsko akreditiran, strokovna akreditacija EUROTAS-a (European Transpersonal Association - priznana mednarodna organizacija, ki akreditira terapevte in programe transpersonalne psihologije) upam, da pride kmalu.

Postavil sem tudi novo spletno stran, TCT® Online, najdete jo na http://www.TCTonline.eu.

VABLJENI!

written by Edmond C. \\ tags: akademska akreditacija, aktivna percepcija, humanistika, iluzije, percepcija, šola psihoterapije, študija, theta cognitive therapy, transpersonalno, Kognitivna psih., Psihoterapija

Vir: revija Osvoboditev živali, avgust 2009

Očitno vegetarijanska prehrana vedno bolj prodira na jedilnike Slovencev, kajti število restavracij, lokalov in trgovin z brezmesno ponudbo raste. Dve največji dietetični organizaciji na svetu, ADA (American Dietetic Association) in DC (Dietitians of Canada) pravita, da so uravnotežena veganska in ostale vrste vegetarijanskih diet primerne za vse življenjske cikle, vključujoč nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in odraščajoče, ter da vegetarijanska in veganska dieta lahko zadovoljita potrebe po vseh makro in mikrohranilih, vključno z beljakovinami, železom, cinkom, kalcijem, vitaminom D, riboflavinom, vitaminom B12, vitaminom A, omega-3 maščobami in jodom.

Toda ali lahko zgolj z vegetarijansko hrano opravljamo tudi hude fizične napore, denimo pri delu ali v vrhunskem športu? Stališče znanstvenikov in dietetičnih organizacij je, da je vegetarijanska dieta primerna za vse vrhunske športnike. Pri športnih dosežkih igrajo glavno vlogo ogljikovi hidrati, ki optimizirajo mišice in rezervo glikogena v jetrih ter omogočajo športnikom dolgotrajne napore.

Količina proteinov, naj bodo iz mesa ali rastlin, v dieti vrhunskih športnikov predstavlja neznaten delež. Znano je tudi, da ima meso v povprečju manj vsebnosti železa kot žita in stročnice. Raziskava Physical fitness and vegetarian diets: is there a relation?, ki jo je objavil David C. Nieman v American Journal of Clinical Nutrition, potrjuje, da pri športnikih, ki ne jedo mesa, ni pomanjkanja železa in drugih mineralov.

Eksperimenti v laboratorijih med vegetarijanci in vsejedci
V nizu primerjalnih testov vzdržljivosti, ki jih je vodil Dr. Irving Fisher iz univerze Yale, so se vegetarijanci odrezali dvakrat bolje od vsejedcev. Ko so vsejedci začeli uživati 20 % manj beljakovin, se je njihova vzdržljivost povečala za 30 %. V drugem testu so osebe, ki so pred naporom zaužile vegetarijansko hrano, kolesarile na sobnem kolesu trikrat dalj časa kot osebe, ki so pred naporom jedle meso in popile mleko. Pri testu z ročaji so imeli vegetarijanci dvakrat boljši rezultati kot vsejedci, poleg tega so si tudi bistveno hitreje opomogli zaradi utrujenosti.

Kdo so vegetarijanci med vrhunskimi športniki?
Če se vsi znanstveniki in strokovnjaki za dietetiko motijo in je tradicionalna predstava, da je meso potrebno za vrhunske predstave, pravilna, potem ne bi smeli najti toliko vegetarijancev med vrhunskimi športniki. Več kot sto športnih zvezd se prehranjuje vegetarijansko in sicer v petindvajsetih različnih športih, kjer je potrebna vzdržljivost, moč, koordinacija in gibčnost.

Vrhunski športniki vegetarijanci so prisotni v baseballu, košarki, dviganju uteži, boksu, kolesarjenju, plavanju, hoji, fitnesu, nogometu, gimnastiki, drsanju, jadranju, karateju, maratonu, veslanju, jadralnem letenju, smučanju, deskanju na snegu, tenisu, triatlonu, bodybuildingu, rokoborbi, ameriškem nogometu in atletiki. Ti športniki so samo s hrano rastlinskega izvora postali svetovni prvaki, nosilci zlate olimpijske medalje, svetovni rekorderji, najbolj koristni igralci, turnirski zmagovalci, nacionalni šampioni, zmagovalci grand slama?

Naštejmo nekaj vrhunskih športnikov vegetarijancev:
Paavo Nurmi: Tekač na dolge proge, nekdanji nosilec dvajsetih svetovnih rekordov in dobitnik devetih olimpijskih medalj.
Gilman Low: Body builder in nosilec devetih svetovnih rekordov
Peter Hussing: Evropski boksarski prvak v težki kategoriji
Edwin Moses: Olimpijski prvak, ki je bil kar osem let nepremagan.
Carl Lewis: Osvojil devet zlatih olimpijskih medalj v atletiki.
Dave Scott: Šest krat zmagal na triatlonu ironman.
Nicky Cole: Prva ženska, ki je prehodila do severnega pola.
Johnny Weissmuller: Nekdanji nosilec šestih svetovnih rekordov v plavanju.
Art Still: Profesionalni obrambni nogometaš, ki je bil izbran za najbolj koristnega igralca.
Billy Jean King, Chris Evert, Martina Navratilova, Peter Burwash: Zmagovalci toliko teniških turnirjev, da bi lahko z njihovimi pokali napolnil bazen.
Bill Pearl: Bodybuilder in štirikratni mister Universe.
Ridgly Abele: Svetovni prvak v karateju in osemkratni nacionalni šampion.
Cheryl Marek in Estelle Gray: Svetovna prvaka v kolesarskem krosu.
Ruth Heidrich: Zmagovalec več kot 800 triatlonov in tekov.
Japonsko baseball moštvo: Iz zadnjega mesta na lestvici so se povzpeli na sam vrh, potem ko so vsi člani ekipe začeli jesti samo vegetarijansko hrano.

Povsem možno je, da nekateri vrhunski športniki sploh ne govorijo v javnosti, da so vegetarijanci. Kajti to je lahko ena od njihovih skritih prednosti pred konkurenco.

Vir: http://www.eatforsports.o rg/

Vegetarijanci premagali mesojedce v dolgotrajni hoji
V daljnem letu 1898 se je na športnem prizorišču pripetilo nekaj posebnega - neverjetnega. V nedeljo 26. junija je organiziralo Berlinsko društvo za telovadbo tekmovanje v hitri hoji na 112,5 kilometrih, ki jih je bilo treba premagati v 18 urah. Ob 4 zjutraj je začelo marširati 23 mož, med njimi 8 vegetarijancev. Prvi mesojedec je rabil dobre pol ure dalj kot zadnji vegetarijanec in je bil popolnoma izčrpan, medtem ko so vsi vegetarijanci prispeli na cilj v zelo dobri kondiciji.

Noben drug mesojedec ni prispel na cilj v določenih 18 urah. Rezultat torej: od 8 vegetarijancev jih je prišlo na cilj kot zmagovalci (sedmi je živahno korakal do km 89, ko se mu je eden od sandalov raztrgal, osmi pa je v predpisanem času dospel do 60 km). Od 15 krepkih mesojedcev je le eden prišel do cilja v predpisanem času. Te podatke je kot prvi odkril pokojni zgodovinar dr. France Susman.

Vegetarijanstvo in himalaizem
O izkušnjah z vegetarijansko hrano smo vprašali tudi prim. mag. Iztoka Tomazina, dr. med., ki ima več kot dve desetletji status vrhunskega športnika (svetovni in mednarodni razred) v alpinizmu: ?Prepričan sem, da je možno biti vrhunski športnik ? vegetarijanec, kar dokazujejo številni primeri. To velja tudi za dejavnosti, ki zahtevajo najvišjo stopnjo dolgotrajne vzdržljivosti,npr. v vrhunskem alpinizmu in himalaizmu, kjer trajajo napori več dni nepretrgoma, z redkimi vmesnimi počitki pa tudi več tednov zapored.

V visokogorju je še težje zagotoviti kakovostno, lahko prebavljivo hrano, pa tudi procesi prebave in presnove so oteženi in upočasnjeni zaradi vplivov velike nadmorske višine, Kljub temu je več vrhunskih alpinistov in himalajcev bilo ali so vegetarijanci. Od tujih se ta hip spomnim legendarnega angleškega alpinista Douga Scotta, ki še zdaleč ni osamljen primer. Kakovostna vegetarijanska prehrana med drugim manj obremenjuje organizem, da etičnih momentov, ki naj bi bili pri z naravo tesno povezanih športnikih zelo pomembni, sploh ne poudarjam.?

Vegetarijanstv o in fizično poklicno delo
Tudi med navadnimi smrtniki, ki pri svojem poklicu vsakodnevno opravljajo izredno naporna fizična dela, najdemo osebe, ki ne uživajo hrane živalskega izvora. Eden od njih je Stanko Valpatič, kmetovalec iz Ostrožnega pri Ponikvi. Na vprašanje kakšne so njegove izkušnje z vegansko hrano, je odgovoril: ?Mesa ne jem že skoraj dvajset let. Ostale proizvode živalskega izvora pa sem opustil pred približno sedmimi leti.

Torej lahko resnično iz izkušenj govorim o počutju, vzdržljivosti, življenjski energiji, kakor o fizični moči pri teh različnih navadah prehranjevanja. Mladostniška leta z mesno prehrano so bila zelo aktivna, bilo je vedno zadosti dela doma na kmetiji, z veliko športa in treningov. Ja, lahko rečem, da se v teh letih morda še navidezno najmanj občuti škodljivost živalske prehrane, kajti mlado telo veliko prenese. Toda, ravno takrat, ko se kosti in telo oblikujeta, je pomembna zdrava in pravilna prehrana, katera nam nato v srednjih letih in starosti prinaša bolezen ali zdravje.

Prvi dnevi in meseci vegetarijanstva so mi prinesli nekaj zanimivih izkušenj. Šlo je npr. za nenavaden občutek kot, da mi nekaj primanjkuje. Ja, res lahko povem, da meso deluje kot poživilo. Dlje so naše celice programirane s mesnim poživilom, težje ga je opustiti. Vendar, če se tega lotimo celovito, torej, tako da razmislimo, analiziramo in se vedno znova vprašamo ali je res nujno, smiselno in zakonito rediti, ubijati in jesti živali, lažje in zavedno premagamo zasvojenost z mesom.

Moja izkušnja z vegetarijanstvom je bila dobra, torej še naprej sem lahko opravljal in delal vse kot prej brez večjih sprememb. Z veganskim načinom prehranjevanje, torej brez vsega živalskega, pa je prišlo do pomembnih in bistvenih sprememb. Potreboval sem manj hrane in manj spanja, imel pa vedno več energije. Počutje zelo dobro, nobenih bolezni, še posebej pa me je veselilo, da je fizična moč ostala.

Pravzaprav še več, s zelo malo hrane lahko delam osemnajst ur na dan tudi težka fizična dela. V teh dvajsetih letih, sem resnično opazil naslednje: ko se naše celice programirajo nazaj na naravno, živo brezmesno hrano oz. hrano neživalskega izvora, šele opazimo in občutimo kako veliko, veliko lažje in lepše bi lahko živeli.

written by Edmond C. \\ tags: bio preharana, mesojedci, minerali, moč, šoprt, sreča, upseh, vegan, vege, vitamini, zdrava prehrana, zdravje

Psychiatric Drug Side Effects Search Engine

Stranski učinki psihatirčnih drog so lahko: porast nasilja, samomorilske tendence, otopelost, apatičnost, impotenca,  povečana telesna teža, izpadanje las, upad inteligence itd…

O tem se pri nas, na žalost, ne govori preveč naglas. Vendar dokazano dejstvo je, da imajo psihiatrični zvarki obupno negativne stranske učinke.

Kakor koli že, kljub temu, da bi psihiatri morali svoje paciente seznaniti s stranskimi učinki kemikalij, ki jim jih predpišejo, je zase na koncu koncev vsak sam odgovoren. Pamet v roke, torej.

written by Edmond C. \\ tags: , antidepresivi, antipsihotiki, depresija, droga, kemikalije, nasilje, otopelost, prozac, psihiatrična bolnišnica, psihiatrija, psihoaktivne droge, psihoze, RX, samomor, smrt, stranski učinki

V minulem tednu sem preživel pribl. dva dni v prijetni družbi na prekrasnem Posestvu Herk nad Muto na Koroškem. Bilo je to v bistvu poslovno srečanje, prezentacija potencialov določenih elementov transpersonalne in kognitivne psihologije. S poslovnim partnerjem namreč pripravljava nov projekt pragmatične uporabe theta stanja zavesti za različne potrebe poslovne sfere.

Med in po uspešni prezentaciji sem bil zopet soočen z zanimivim paradoksom: moja strokovnost, sicer zelo zaželjena in nujno potrebna kvaliteta, me z dozorevanjem in poglabljanjem v resnici oddaljuje od pragmatičnosti vsakdanjih življenj.

Kako združiti znanstvene raziskave, dela najnaprednejših ter uglednih kognitivnih ter transpersonalnih psihologov, najnovejše rezultate raziskav znanstvenih panog, kot sta kvantna mehanika in neurobiologija, s praktičnostjo in konkretnostjo denimo poslovnega sveta?

Vse bolj spoznavam, da me študij, vsaj intelektualno ter deloma tudi izkustveno, vedno bolj izolira od okolja in ljudi v njem. O vsebini esejev, denimo, se pravzaprav ne morem pogovarjati z nikomur, glede na interdisciplinarnost tematike (kognitivna/transpersonalna psihologija, kvantna mehanika, neurobiologija); svoje navdušenje nad uporabnostjo omenjene tematike včasih sicer podelim s soprogo ali prijateljem, in še v takih primerih z vsem skupaj ostajam sam. Hmm. ;(

Subjektivna percepcija, katere uporabnost se mi potrjuje tudi v praktičnih seansah terapije in predvsem v življenju, je vendarle res samo in edino moja oz. subjektiva. Torej, če želim svoje znanje podeliti z drugimi, moram najprej preseči razlike med mojo strokovnostjo in strokovnostjo drugih. Lep izziv, nedvomo.

Ni presenetljivo torej, da se že psihologi v različnih panogah iste krovne študije, med seboj tako zelo težko sporazumemo. Kaj šele strokovnjaki denimo neurobiologije ter kvantne mehanike ali pa kognitivne psihologije ter neurobiologije. Specializacije v posameznih panogah znanosti res vodijo v ločevanje in razkorak. Sprašujem se, zakaj ne bi svoja znanja in izkušnje združili in tako še bolj pirpomogli k napredku?

written by Edmond C. \\ tags: , ekonomija, HERK, marketing, neomejen potencial, PhD, priojekt, psihologija, strokovnost, theta, transpersonalno, zavest, Kognitivna psih.

Iskrenost. Pogum. Želja po napredku in globlji pristnosti v življenju.

To so, iz mojega vidika, bistvene lastnosti, potrebne za soočanje.

Govorim o soočanju s svojimi lastnimi iluzijami, kompromisi, taktikami bega pred prevzemanjem odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. O soočanju z vzroki za kazanje s prstom na druge in prelaganje krivde nanje.

Govorim tudi o soočanju s travmami iz otroštva, posledicami konfliktov v otroštvu in v polpretekli zgodovini partnerskih odnosov.

Brez tega, v to smer kažejo več kot deset letne izkušnje pri vodenju humanistične terapije, ne gre. Brez soočanja terapija ne vodi nikamor, in brez soočanja v partnerskih odnosih le-ti sčasoma izzvenijo in razvodenijo.

Ogromno ljudi je imelo v otroštvu (tega življenja) obupne pogoje za rast in razvoj: zlorabe, pomanjkanje ljubezni in podpore, nasilje, bodisi čustveno ali fizično.

In sedaj so vsi ti ljudje zrele osebe, odrasli člani naše družbe, še vedno pa skozi njihova dejanja veje veter tegob iz otroštva.

Menim, da slej ko prej pride čas, ko se človek odloči in enostavno preneha izigravati žrtev okoliščin in se sam potrudi za svoje lastno dobro in za svojo lastno srečo.

Lasten trud, angažiranost in vlaganje energije in časa v razreševanje svojih težav je tisto, kar res lahko pripomore k rapidnemu napredku v seansah terapije in tudi v odnosih v našem vsakdanjem življenju.

Kaj o tem menite vi?

written by Edmond C. \\ tags: beg, ćrtev okoliščin, mentaliteta žrtve, otroštvo, soočanje, zlorabe

Deset dni po vrnitvi iz ZDA. Pot domov je bila naporna a težko pričakovana. Iz Idaho Falls sem letel v Salt Lake in nato v New York ter naprej v Benetke. Pot je trajala pribl 15 ur.

Moj bioritem je bil takoj po prihodu domov še par dni naravnan na zahodno ameriški čas, to je osem ur nazaj. V praksi je to pomenilo, da sem se zbujal ob dveh zjutraj in prebedel do jutra, povsem buden. To je trajalo prvih par dni. Sedaj, ko to pišem, je bioritem spet naravnan na našo časovno zono.

Kako sem se imel, kaj sem doživljal v treh tednih?

Bilo je ogromno intenzivnega dela na sebi, na prepoznavanju svojih nekonstruktivnih prepričanjih, na čustvenih blokadah, travmah iz otroštva, na soočanju z obžalovanji, zamerami, občutki krivde.

Lahko rečem, da sem po počlih treh tednih oz. po petnajstih dneh, kolikor je efektivno tralaj seminar, sedaj precej bolj odprt, globlje se zavedam svojih čustev, misli, hrepenenj, čustvenih potreb, želja.

Velika sprememba v mojem življenju je na vidiku, kot kaže.

No, drugače pa je bila Idaho Falls res zanimiva izkušnja. Prebivalci tega mesta so prijazni, vljudni, preprosti. To mi je bilo zelo všeč. Cene v ZDA so zelo zelo nizke, tako za hrano in bivanje, kot tudi za tehnične naprave. Primer: kupil sem D-SLR digitalno kamero, najnovejši Canon, skupaj z ogromno spominsko kartico in nahrbtnikom za fotografsko opremo, in tako prihranil nekaj čez 300 EUR. Kupil sem tudi par knjig, stroški dostave so v ZDA zelo nizki.

Da, ogromno sem fotografiral, na žalost le s povprečno trotl-kamero. Novi fotoaparat sem prejel šele dan pred odhodom, tako da res veličastnih fotk na žalost nisem posnel.

Obiskali smo vse glavne znamenitosti v bližnji okolici (to pomeni v radiusu okoli 200 km) Idaho Fallsa: Yellowstone National Park, bili smo v zvezni državi Montana, v mestecu West Yellowstone, v znamenitem mestecu Jackson v zvezni državi Wyoming, ogledali smo si gajzire, opustošeno področje pod imenom Craters of the Moon, rezervat medvedov, kjer seta bitja prosto sprehajajo po cesti itd… itd…

Nekaj fotk si lahko ogledate tudi na mojemu FaceBook profilu, tukaj:

http://www.facebook.com

Zelo lepo mi je bilo tudi to, da sem se z nekaterimi soudeleženci seminarja takoj spijatelil. Sedaj imam res krasne prijatelje v Australiji, na Japonskem, v Angliji in seveda v Idaho Falls.

Lepo mi je bilo v družbi odprtih in intuitivnih ljudi.

Napisal bi tudi besedo dve o Vianni, pa vas raje vabim, da si vzamete časi in svoje prihranke potrošite za obisk enega od njenih seminarjev. Kot vsak navaden smrtni, ima tudi Vianna dobre in slage lastnosti. Vtis o njej si ustvarite sami.

written by Edmond C. \\ tags: idaho falls, intuitive anatomy, jackson, montana, napredek, new york, prijatelji, salt lake city, thetahealing, vianna stibal, wyoming, yellowstone